Lokacija: Trst (Trieste) / Piazza dell’Unita d’Italia / Italija
Datum: torek, 17.07.2018
Če Iron Maiden pridejo v bližino, gremo mi k Iron Maiden. To je pač postala mantra, ki se kljub številnim videnim koncertom enega največjih bendov na svetu ni mogoče upreti. Iron Maiden so za metalce to, kar je bila za Marxa religija. Opij. Ko se jih enkrat navlečeš povratka ni. Zato je bilo tokratno romanje v Trst znova obvezno. Ob popoldanskem prihodu v Trst je vreme nekoliko ponagajalo, a so se vreme hitro razjasnila in Iron Maiden je deset tisoč glava množica, tokrat po treh predskupinah, dočakal po sončnim nebom brez oblačka.
Za začetek, kot smo od Iron Maiden zadnjih deset let že kar navajeni, malo tipičnega Maiden nepotizma. Kot prva predskupina so na oder namreč, tako kot pred dvema letoma na istem prizorišču, stopili britanski The Raven Age. Kdo, boste vprašali in vprašanje je povsem na mestu, saj je to zgolj še eden iz poplave modernih metal bendov, ki ga ne bi povohal nihče oz. le največji feni žanra, če v njemu ne bi po šestih strunah vlekel sin Stevea Harrisa, George. The Raven Age so tik pred turnejo zamenjali pevca, Michaela Burrougha je zamenjal Matt James in izdali single Surrogate, ki je potrdil, da ostajajo trdno zasidrani v modernem metalu, ki je blizu novejšim In Flames, torej glasba polna odprto akordnih rifov, nadležnih melodij, breakdownov in cmeravega vokala, ki je paral ušesa. Lepo je, da ata Harris sinu pomaga na njegovi glasbeni poti in pohvalno tudi, da George ne sledi očetu, ki je s svojim bendom v heavy metalu pač povedal vse kar se da povedati. A hkrati žalostno, da relativno netalentiran bend zaradi sorodstvenih povezav dobi takšno priložnost za katero bi mnogi boljši ubijali. Sreča vsaj, da bodo The Raven Age verjetno obsojeni zgolj na igranje koncertov pred Iron Maiden.
Malenkost na bolje, pa spet ne preveč, se je obrnilo z Rhapsody of Fire, ki so kot domačini naleteli na topel sprejem italijanske publike, a so že s prvim komadom, Distant Sky z aktualne studijske plošče Into the Legend, dali točno vedeti kam pes taco moli. Deležni smo bili namreč kakšnih štiridesetih minut popolnega pretiravanja na vseh področjih. »Cinematični hollywood« metal, ki so ga predstavili Italijani je namreč vseboval natančno to, kar se od njega pričakuje, le da Rhapsody of Fire na že tako izdaten simfonični ogenj poln kitarskih arpeggiov, pravljičnih sneguljčica-in-sedem-palčkov klaviatur in operetnega power metal vokala dodajo še konkretno poleno, dva, tri. Če nisi ravno fen simfoničnega power metala vse skupaj hitro izpade prav komično, Rhapsody of Fire pa tudi ni v pomoč, da sta bend pred dvema letoma zapustila najbolj vidna člana, vokalist Fabio Lione in bobnar Alex Holzwarth. Na bobnarskem področju se to niti ne opazi, mladi vokalist Giacomo Voli pa se ne more pohvaliti s prav pretirano karizmo. So pa Rhapsody of Fire za konec s klasiko Emerald Sword popeljali daleč v zgodovino na kultni Symphony of Enchanted Lands, ko je njihov simfonični metal kljub svoji prenapihnjenosti še nekako deloval.
Napetost pred vnovičnim snidenjem z velikani heavy metala je vneto naraščala še prej pa je prišla na vrsto zadnja predskupina Tremonti, ki jo je pred sedmimi leto zgolj kot solo projekt ustanovil kitarist velikanov alternativnega rocka Creed in Alter Bridge, Mark Tremonti. Po izidu prvega albuma je projekt prerasel v polnokrvni bend, ki je pred dobrim mesecem izdal četrti album A Dying Machine, ki jih je popeljal na odre z Iron Maiden. Prav zaradi tega pa je ameriška četverka tokrat mimo švignila precej neopazno. Fantje so svojo moderno zmes alternativnega metala, hard rocka in grunga sicer predstavili zelo korektno, suvereno in na odru na moč energično, tudi melodije gredo hitro v uho, a tokrat pač niso naleteli na ušesa željna Tremontija, temveč Iron Maiden. Morda pa bodo imeli Američani več sreče na Metaldays, kjer igrajo v sredo 25. julija.
Sonce nad Trstom je počasi zahajalo in največji tržaški trg je eksplodiral, ko se je iz zvočnikov oglasila UFO klasika Doctor Doctor, takoj zatem pa še prodorni glas buldoga druge svetovne vojne, britanskega premierja Winstona Churchilla, ki je jasno napovedal himno zračnim junakov Bitke za Britanijo in enega najbolj udarnih in prepoznavnih komadov Devic, Aces High. Med publiko je završalo, ko je na oder pritekla legendarna šesterka z Dickinsonom, pokritim s pilotsko čepico na čelu, ki je v svojem elementu skočil visoko pred sprednje monitorje in s prvimi verzi jasno nakazal, da v tako dobri vokalni formi ni bil že lep čas. Iron Maiden so že med prvimi sekundami tržaškega nastopa poskrbeli za naravnost epski razgled, ko se je iznad Nickove flak baterije nad bend dvignil gromozanski Supermarine Spitfire z vrtečim se propelerjem vred! Železne device so to pot po dolgem času z izborom komadov pripravile nekaj nepričakovanih in čudovitih presenečenj, prvo že na samem začetku, ko so ostali v tematskih vodah druge svetovne vojne z Where Eagles Dare. Komada, ki ga je navdihnil istoimenski roman po katerem je bila leta 1977 posneta klasika z Richardom Burtonom in Clintom Eastwoodom, niso Iron Maiden igrali vse od turneje Eddie Rips Up World leta 2005. Kljub temu je bend od kultnega Nickovega uvodnega rollinga, s katerim se je davnega 1983. prvič predstavil fenom Devic, zvenel brezhibno, a hkrati organsko in naravnost magično, pa je bilo to šele začetek drugega tržaškega druženja z Britanci. Rockerska in nekoliko prežvečena 2 Minutes to Midnight je na noge dvignila italijansko publiko željno največjih hitov, za vnovično presenečenje pa poskrbela devet minutna mojstrovina The Clansman, eden redkih svetlečih trenutkov albuma Virtual XI in kocinedvigajoč je bil trenutek, ko je refren »Freedom!« odmeval iz deset tisočih ust. Predstava gospodov, ki nosijo že šest križov (z izjemo Brucea, ki bo šestdesetko srečal čez dobra dva tedna), najstarejši Nicko McBrain pa jih šteje že kar 66, je milo rečeno osupljiva. Toliko dinamike in gibanja na odru je videti od redkokaterega benda, a je temu treba dodati še briljantno predstavo prav vsakega od Devičnikov. Rezultat je lahko le spektakel kot ga znajo ponuditi le Iron Maiden in ki nahrani tako oči in ušesa, kot tudi dušo in srce.
Med The Trooper je prišlo znova na vrsto Bruceovo klasično mahanje z Union Jackom (tokrat tudi z italijansko trobojnico), manjkal pa ni niti Eddiejev obisk in mečevalski dvoboj z Dickinsonom. Čudovito je v tržaško nebo odmeval Dickinsonov okultni dragulj Revelations z blestečo vokalno predstavo in izmenjavo srhljivih kitarskih melodij med trojico Smith/Murray/Gers. V podobni luči je nadaljevalo neverjetnih devet minut For the Greater Good of God in znova je dihjemajoča predstava ekipe na odru naježila kožo z mogočno kritiko vojn v imenu religije. Povratek na Brave New World je bil z The Wicker Man kratek, a sladek (in je nehote spomnil na eno najbolj pretiranih in s tem kultnih filmskih predstav Nicolasa Cagea v predelavi The Wicker Man in gateparajoči sceni »Oh, no! Not the bees! Not the bees! Aaaaaahhhhh! Oh, they’re in my eye! My eyes!«). Brez dvoma najbolj epski, mistični in eterični trenutek tržaškega koncerta je predstavljal spregledani deset minutni ep Sign of the Cross z odličnega in po krivici kritiziranega The X Factor. Bruce je, odet v črno kuto s kapuco in zlovešče zeleno sijočo lanterno, znova ukradel pozornost z megalomansko vokalno predstavo, ki jo je dopolnila bleščeča inštrumentalna izvedba in prav neverjetno je bilo opazovati rožljanje Harrisovega basa, ki je pri 62. letih skoraj ves koncert prečupal z nogo dvignjeno visoko na monitorju, streljajoč s svojim basom. Da o Gersovih akrobacijah niti ne izgubljam besed. Brez dvoma eden najbolj spektakularnih trenutkov je bil prvič po letu 1986 (!) igrani Flight of Icarus, ki kljub svoji kratkosti slabih štirih minut vsebuje vse kar vsebujejo veliki epi, v živo pa ga je nadgradila gromozanska struktura Ikara, ki je premikala krila in Dickinson, ki se je kot majhen otrok po odru sprehajal z dvojnim metalcem ognja. Nepozabno! Iron Maiden so nato s hiti Fear of the Dark, The Number of the Beast in Iron Maiden redni del seta zanesljivo in ob bučni podpori publike pripeljali do konca. Po oglušujočih »Ole, ole, ole, Maiden, Maiden!« se bend na oder vrne s prelepo The Evil That Men Do, mojstrsko izvedeno himno na smrt obsojenega zapornika Hallowed Be Thy Name, vidno odlično razpoloženi Iron Maiden pa se od tržaške publike poslovijo z nekoliko prežvečeno, a kljub temu udarno Run to the Hills.
Kaj reči za konec? Če le imate možnost Iron Maiden na tej turneji le ujemite, saj so fantje v življenjski formi in od vseh koncert Iron Maiden, ki sem jih uspel ujeti je ta, tudi po streznitvi vroče glave, daleč in z naskokom najboljši. Če smo še prejšnje turneje negodovali nad relativno kratkimi koncerti, so se fantje tokrat konkretno odkupili. Odigrali so kar tri komade, ki se približajo desetim minutam, vmes pa po dolgem času navrgli nekaj bonbončkov, ki so osrečili in zadostili tudi največjim fenom. Da je tudi vzdušje v bendu na visoki ravni, kar rezultira tudi v tako dobri predstavi, ki smo ji bili priča pa še končna anekdota. Ob poslavljanju z odra pred dvema letoma je Dickinson Nicku z riti povlekel hlače in neslavno razkril njegova hlebčka. Tokrat je Nicko ob zadnjih pozdravih publiki poskušal Bruceu vrniti milo za drago pa mu to ni uspelo. Koncert superlativov, ki je še enkrat znova potrdil, da so Iron Maiden pač največji izmed največjih.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
Setlista Iron Maiden:
1. Aces High
2. Where Eagles Dare
3. 2 Minutes to Midnight
4. The Clansman
5. The Trooper
6. Revelations
7. For the Greater Good of God
8. The Wicker Man
9. Sign of the Cross
10. Flight of Icarus
11. Fear of the Dark
12. The Number of the Beast
13. Iron Maiden
— dodatek —
14. The Evil That Men Do
15. Hallowed Be Thy Name
16. Run to the Hills
