Vzpon kaosa na Bavarskem z Accept! (2018)

kraj: München / Tonhalle / Nemčija
datum: 14.01.2018

Romanje na koncerte legendarnih Accept je po njihovi ponovni združitvi (in dokončni brez Uda Dirkschneiderja v postavi) leta 2008, postala nekakšna mantra. Skupina je v fazi dolge renesanse in novega mladostniškega razcveta, ki po tej združitvi in štirih novo izdanih albumih, še kar traja in traja. Accept so v lanskem avgustu povili svoj novi studijski albuma »The Rise of Chaos«, še prej pa izvedli spomladansko turnejo, kjer so odpirali koncerte (hjamm težko je verjeti) pred, za njih gotovo mlečnozobimi Sabaton, ki pa so med mlado, če ne kar med najmlajšo gardo metalcev, silno vroči.

No tokratna Accept turneja, se je začela sredi zime in znova jih ni bilo v Avstrijo. Tako je bila najbližja opcija za obisk koncerta Accept, v kolikor živiš v Sloveniji, bavarska prestolnica München ter znova tamkajšnja dvorana Tonhalle, nastanjena na »bavarski Metelkovi« imenovani Kunstpark Ost.

Tako kot vselej, tudi tokrat nemška publika ni mogla razočarati. Redoljubni Nemci so napolnili dvorano do zadnjega kotička že ob sedmi uri, ko je bil napovedan nastop predskupine Night Demon. Kalifornijskega heavy metal revival tria, ki prihaja iz tamkajšnjega mesta Ventura, pa ni blo vse do pol osme zvečer, kar je vneslo med vselej potrpežljive in mirne Nemce, le nekaj nejevolje, kar so potrdili posamični žvižgi negodovanja. Night Demon smo gledali že na Bang Your Head festivalu pred dvema letoma in pol in že takrat so srdi dneva priredili izvrsten šov. Pri njih ni nobenih skrivalnic. Igrajo starošolsko urezljan heavy metal z močnim navdihovanjem nad zapuščino legendarnih britanskih zasedb, ki so udarili s preloma sedemdesetih v osemdeseta ter oblikovale gibanje, vsem znano pod oznako NWOBHM.

Trio Dusty Squiers (bobni), Armand John Anthony (kitara) in Jarvis Leatherby (bas kitara, vokal) je v lanskem letu izdal še svoj drugi album z naslovom Darkness Remains, ki je v štirideset minutnem nastopu, prejel več predstavitvene pozornosti. Preostali material so zastopale skladba prvnca »Curse of the Damned (2015). Predstava znova v celoti zelo prepričljiva in Night Demon enkrat več uspešni. Brez mnogo govorjena. Vse je namreč povedala izvedba in sam pristop skupine do svoje odrske minutaže. Bend je nekoliko hendikepiran le zato, ker mora Dusty paziti, da ne pozabi ostajati nenehno v bližini stojala za mikrofon, kar pomeni da kljub silno energični in dopadljivi odrski igri, bend ne more povsem razmahniti svojih nog in rok na odru. Nemara bi si mož omislil brezžični (»naustni«) mikrofon, tako kot to počne njegov vzornik pri legendarnih Raven John Gallagher, Ko smo že omenili Raven, se gotovo čuti v Nght Demon tudi nekaj biblijskega porekla te skupine. Night Demon so se priklonili tudi liku ni delu Motörhead, ko so se lotili dela klasike Overkill. Koncert s sklenili z dvema skladbama vzetima z EPja »Night Demon« (2012) in sicer The Chalice ter za njo skladbo Night Demon, pri čemer je seveda prisotne na odru obiskal tudi četrti član skupine, našemljen v smrt s kelihom v roki. Zvok super, energija super. Korektno in zelo suvereno. Čuti se, da je bend že prevalil konkretno kilometrino, izvrsten nastop pa je potrdil tudi kreposten povratni odziv s strani sicer vselej zahtevne nemške publike.

Accept so priredili dvourni nastop. V set listo s vtaknili znatno več novih točk, kot je šlo pričakovati. Novejše skladbe so tiste, ki so jih posneli na zadnjih štirih albumih in so tokrat zastopale kar polovico vsega repertoarja. Zlasti v prvem delu so Accept obtežili svoj koncertni nastop s točkami albuma »The Rise of Chaos«, z vmesno starošolsko triado klasik Breaker, London Leatherboys ter Restless And Wild. Do Neon Nights so Accept revidirali svoj novi album oziroma vztrajali v novejšem materialu, kar sta sklenili »Blind Rage« točka Final Journey ter ena najboljših skladb album »Stalingrad« imenovana Shadow Soldiers. Po kitarskem solo vložku karizmatičnega šefa skupine Wolfa Hoffmana, je bend prešel v kultno Neon Nights. To je bila napoved da bo druga polovica koncerta še bolj divja in vroča ter dostavila pravo praznovanje s tipskim izletom po klasikah železnega repertoarja. Accept so jurišali s klasike v klasiko, pri čemer so morali seveda izvesti Princess of the Dawn, ki je na veliko olajšanje tokrat niso razvlekli na deset minut (in več). Tej sta se pridružili superiorni »Metal Heart« klasiki Midnight Mover ter takoj za njo Up to the Limit. Accept so presenetili z integracijo Objection Overruled, regularni del koncerta pa so sklenili skrajno besneče! Z »Restless And Wild« vnetljivcem Fast as a Shark. Dodatek je bilo mogoče napovedati na pamet. Manjkali sta namreč le še dve obvezni klasiki. Metal Heart ter seveda Balls to the Wall. Vmes so urezali še enega najboljših riffov, ki so jih napisali v novih časih in ki ga najdemo v izjemni Teuthonic Terror (»Blood of the Nations«, 2010).

Bend ne izgublja iskre. Nekoliko pomlajen, to je v postavi z ameriškim bobnarjem Christopherjem Williamsom in izkušenim nemškim kitaristom Uwe Lulisem (ex-Grave Digger), ne zna in ne zmore razočarati. Oder, ki je nosil futuristično kuliso absolutnih postapokaliptičnih refleksij ter videnj, dodatni podest na katerem so stali orjaški Williamsovi bobni. »Wolfy« vsepovsod s svojo kitaro in tisočerimi grimasami, Uwe nekoliko za njim, pa vseeno bolj izpostavljen in živhanejši, kot pred njim nekdanji član Herman Frank. Uwe je celo dobil solo točko v Restless And Wild. Peter Baltes in Wolf Hoffman ostajata gonilni sili in najbolj dominantna ter izpostavljena »igralca« kvinteta. Vokalist Mark Tornillo, je na trenutke pokazal nekaj vokalne skrhanosti in utrujenosti, kar je povsem opravičljivo za njegov staž. Njegova leta ter rokovanje z zahtevno vokalno doktrino, ki jo je vcepil v esenco te skupine, pravzaprav nezamenljivo nekdanje prvo grlo skupne, to je Udo Dirkschneider. Nehvaležni nalogi navkljub, to je vlogi hoje v obuvalu predhodnika, je Tornillo, ki je pevec drugačnega testa, suvereno izpeljal svoje naloge. Njegova vokalna barva dobro godi esenci klasik, še zlasti pa novih komadov. Med koncertom je nekajkrat  pač moral ohladiti grlo z napitki.

Accept ostajajo na odru jedki in ošiljeno nazobčani. Rušilnost jim ne primanjkuje. Strupene in kot britev ostre kitare, ohranjajo duh preteklih dni in ga učinkovito prenašajo v karakter in karizmo skupine novih časov. Zakladnica pečatnih kitarskih fraz skupine je vrsta biblije nemške šole tevtonskega metala, ki nosi žlahtni predznak »pionirstva« ter vso spoštljivo »zimzelenost«!  Accept ostajajo brezkompromisno uničujoč stroj najbolj pristnega tevtonskega jekla, ki ne pozna rjavenja. Tudi tokrat je ta stroj z vso silovito ognjevitostjo pregazil bavarsko prestolnico in za seboj pustil kaos ter razdejanje. Nekaj podobnega lahko z gotovostjo pričakujemo tudi ob obisku starost metala na prihajajočem Metaldays festivalu.

avtor. Aleš Podbrežnik
fotogalerije: Aleš Podbrežnik

setlista: