Lokacija: Roncade (Treviso), New Age Club, Italija
Datum: petek, 10.05.2019
New Age Club v kraju Roncade, streljaj stran od italijanskega Trevisa, je od nekdaj veljal za eno najprikladnejših in ob vožnji z avtom iz Slovenije v nekaj urah ulovljivih koncertnih destinacij, na katero nas od nekdaj vežejo lepi spomini. Po nekajletnem zatišju, ko je klub za tovrstne ekspedicije iz Slovenije ponujal manj zanimiv program, se zadeve znova vračajo na staro mesto. Konec januarja so tam npr. tako znova nastopili legendarni Uriah Heep, sedaj je tu že maj in v Evropo so se vrnili znameniti ameriški progresivni metalci Symphony X, da naposled končno opravijo širšo klubsko evropsko turnejo, posvečeno promociji še vedno aktualnega studijskega albuma »Underworld«, ki je reci in piši, star že skoraj štiri leta. Ob toči novih evropskih koncertnih nastopov, pa bend v letošnji jeseni že obljublja tudi novi studijski album.
Symphony X, progmetalski prvaki iz New Yerseya, so med zahtevnejšimi poslušalci, ki se vžigajo na višje mnoštvo sproščanja decibelov distorziranih zvočnih širjav, izredno cenjena in spoštovana zasedba. Čeprav mnogi pravijo, da kitarski heroj in virtuoz Michael Romeo, neizpodbitni in ultimativni vodja ter poglavar zasedbe, »popiša« Johna Petruccija (Dream Theater), pa so Symphony X pravi vlak za preboj med velike skupine le za las zgrešili, zato je skupina obsojena na igranje po kanček manjših prizoriščih, v katerih pa se zbere med 500 in 1000 glav. Pri nas bi bil njihov koncert seveda prazen, v kolikor ne bi koncertnega večera odprli Symphony X pred Jeleno Rozgo ter podobnimi kalibri naše brezkončne pahnjenosti v balkanijado.
Vrnimo se k resni debati. Že petnajst preko osme so pred lepim številom prisotnih koncertni večer odprli Savage Messiah. Britanski power metalci, katerih vokalist in ritem kitarist pa je razkazal kaj hitro, da zna dobro italijansko, kar je pomenilo, da je publiko takoj pridobil na svojo stran, da je ta skupini praktično jedla iz rok. Koncert Savage Messiah je bil kratek, trajal je 40. Minut, bend pa je v njih opozoril, da je izredno dobro uigran, da mu občutka za grabežljivo kitarsko frazo ter zapeljivo muzikaličnost ne primanjkuje, obenem pa je postregel, glede na vlogo predskupine, zelo spodoben zvok, tako da je v končnem seštevku, tudi po plati energičnosti, povsem prepričal in navdušil. Dave Silver, edini originalni član kvarteta, je prav v letošnjem letu osvežil zasedbo, bend pa je predstavil na odrih tudi svež album »Demons«, ki je za skupino skupno peti in je uradno izšel prav sredi letošnjega maja.
Symphony X so kvintet, ki nastopa v nespremenjeni postavi od leta 1999 dalje, ko se je skupini priključil basist Mike Lepond. Gre za izredno nabrušen, izkušen ter prekaljen kvintet, kjer vlada izredno medsebojno odrsko zaznavanje in kjer ni nobenih neznank ter skrivalnic med člani skupine. Huronski uvodni pozdrav publike, bend pa se zakotali naravnost v napadalno Iconoclast, kjer je Romeo takoj prevzel pobudo pri ogrevanju prstov ter vzel zalet v svoj tipski izraz peklensko hitro odigranih arppegijev, ki jim daje poseben in edinstven karakter tudi izpiljeni kitarski gear samega kitarista. Ta je pred dekado prešel z LTD na Caparision kitare. In? Ostaja nor. Pozitivno nor. V vseh pogledih.
Bend je pripravil izvrstno set listo! Resno. Uvodnih (dobrih) dvajset minut je pripadlo pravemu orkanu, ki ga je zasedba odprla z navito otvoritveno naslovno skladbo, briljantnega albuma »Iconoclast« (2011), ki je s prodornim pothrashiranim rifom, postavil temelje za izredno intenziven in z vražjo energijo nabito razbeljeno koncertno dogajanje. Na levi Romeo na desni Lepond, v ozadju mali Jason Rullo na bobnih in klaviaturist Michael Pinella. Russell Allen je prispel na oder v času, ko je moral vzeti prvi verz, to je po treh minutah, intenzivnega uvodnega stampeda. V zatemnjenih očalcih in z AC/DC majico. Grabežljiv refren, v slogu neverjetne komponistične suverenosti, ki krasi zasedbo Symphony X, muzikalično popadljiv! Tudi tokrat zvok ni bil optimalen, a od tiste pogromno slabe ozvočitve, ko so Symphony X marca 2011 skupaj z Nevermore in Psychotic Waltz, nastopili v Ljubljani, še vedno v vsem spodoben in v redu. Pinella je bil med koncertom zvočno vseskozi kanček podrejen, zato je to motilo v delih, ko sta z Romeom vpadala v navzkrižni ogenj soliranja na relaciji kitara – klaviature.
Ko gledaš Romea, je to izkušnja popolne perfekcije in poezije. Že samo to je sama po sebi prava poslastica za vse ljubitelje drzne kitarske igre. Klasičnega značaja. Točneje neo-klasičnega značaja. Nora je kombinacija hitrosti in kontrole, s katero je oprtan ta izjemni kitarski čarodej, genialec obvladovanja šest strunske teorije. Nad vsem tem pa je vseeno najpomembnejša glasbena percepcija, ki daje Symphony X prav z Romeom, tiste karakterne zaščitne znamke, s katerimi zasedajo Symphony X prav posebno mesto v progresivno metalskem univerzumu. Romeo je med koncertom vseskozi teatralno in hudomušno zbadal Allena, tako da je pričel nalašč izvajati določen motiv, ko Allen ni bil pripravljen ter tako pevca podžigal in dražil, a mu je simpatični in neverjetno karizmatični Russell Allen to znal nekajkrat zelo spretno vrniti.
Allen se je vseskozi rokoval s feni v prednjih vrstah. Njegov vokal ostaja nabrušen, dominanten, avtoritativen, bodisi kristalno čist in jasen, bodisi oprtan z grlenostjo. V slogu se čuti navdahnjenost nad Ronnie James Diom, to pa lahko potrdimo tudi za način, kako izkorišča Russell prostor na odru, tudi raba gestikulacij, vključno z občasnim »malocchio« (»zlobno oko«) znakom, kar je sicer Diov trademark. Allen je tako z lahkoto držal publiko čvrsto ob sebi, ki je dodala piko na i koncertu zlasti zavoljo nenehnega prepevanja verzov. In to od prve do zadnje linije prisotnih. Energija je bila res na vrhunskem nivoju in koncert je polnokrvno prevzel. Kljub nekoliko slabšim zvočnim karkateristikam, a preprosto. Ob odlični igri, je svoje prispevala neverjetno podivjana publika med koncertom. Bend je prijetno in na moč všečno presenetil v nadaljevanju, ko je po daljšem času znova vrnil v set listo odlično otvoritveno skladbo albuma »V (The New Mythology Suite)« (2000) imenovano Evolution (The Grand Design). Nasledila jo je Serpent’s Kiss iz albuma »Paradise Lost« (2007), ki velja za favorit pubike in skupine ter praktično spremlja vsak koncert zasedbe.
Bend ni zaobšel izvrstne pol-balade iz aktualnega albuma »Underworld« imenovane Without You, ki jo je Russell ob ganljivem uvodnem nagovoru, posvetil preminulemu basistu zasedbe Adrenaline Mob Davidu Zablidowsky-emu. Slednji se je med turnejo skupine leta 2017 smrtno ponesrečil v prometni nesreči »nightlinerja«. V nadaljevanju je nemalo presenetila izgubljena »Divine Wings Of Tragedy« (1997) skladba Sea Of Lies, Bend je sklenil nastop, se pravi njegov regularni del hitro. Po uri in deset minut. S skladbo Set The World On Fire (»Paradise Lost«, 2007), s katero sicer bend rad zaključuje regularne dele svojih nastopov. Hudiča. Tole pa ni v redu. Sploh ne. Saj menda niso iztrošeni kot kakšni W.A.S.P, ki z vsemi nasnetnimi dodatki spravijo na odru skupaj komaj 75 minut. Nak. Bend se vrne. In ne vprašajte s katero skladbo. Heh. Da. Naravnost tako. The Odyssey! Od glave do pete. 24 minutni ep. Simfonija, epska progresivnometalska simfonija ter poslastica, v sozvočju pomenljivega imena kvinteta. Verjetno do tega dne najbolj ambiciozno delo skupine. Definitivni vrhunec nastopa! Saga o itaškem šampionu za vse večne čase, prevedena v glasbeno jezikoslovje in izrazoslovje Symphony X. Mojstrovina, ki pa je žal naznanjala, da se bo bend po njenem koncu tudi poslovil. Ne le obvezni dodatek, pač pa mokre sanje slehernega Symphony X oboževalca torej.
Odličen koncert v vseh pogledih. Symphony X so spravili od sebe točno to po kar smo prišli. Zmes neverjetne, že kar teatralne, tehnične izbrušenosti in izvedbene virtuoznosti. Briljantna uigranost, odlični Russell Allen, ki se vokalno izredno solidno drži, čeprav je dobival na trenutke nekaj podpore tudi od mešalne mize. Bend ni pustil ravnodušnih na prizorišču. Kar nekaj obiskovalcev je prispelo tudi iz Slovenije (da, tudi takšni čudeži se dogajajo).Bombastični progmetalski velemojstri Symphony X ostajajo torej na odrih še naprej veliki kralji svojega posla in upajmo, da jim ta evropska turneja prinese dodatna krila navdiha, kar jim bo prišlo prav ob skladanju materiala za novi album, ki naj bi bil nared konec letošnjega leta.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Iconoclast
2. Evolution (The Grand Design)
3. Serpent’s Kiss
4. Nevermore
5. Without You
6. Domination
7. Run With The Devil
8. Sea Of Lies
9. Set The World On Fire (The Lies Of Lies)
—dodatek—
10. The Odyssey
