Lokacija: Ljubljana, CUK Kino Šiška, Slovenija
Datum: sobota, 22. 1. 2012
Odlična finska pevka Tarja Turunen, večini najbolj poznana, kot prvo in bivše grlo finskih simfoničnih power metalcev Nightwish, vestno gradi na samostojni glasbeni karieri. Sredi poletja 2010 je izdala novi studijski album imenovan “What Lies Beneath”, ki je tako njen skupno tretji in ga promovirajo tudi trije izdani singli Falling Awake, I Feel Immortal in Until My Last Breath.
Tarja je s svojim obiskom Slovenije, tako prispela v naše kraje skupno tretjič. Prvikrat je nastopila v Sloveniji, dne 18. 9. 2005, skupaj z Nightwish v Križankah, drugič pa 14. 10. 2009 prav tako v Križankah, a že kot samostojna izvajalka.
Odkar se Tarja potika po planetu, kot samostojna izvajalka, so fani Nightwish primorani obiskovati njene koncerte, kot tudi koncerte Nightwish. Preprosto. Tudi, če Tarja ne izvaja vsaj ene priredbe Nigthwish na svojih koncertih, je njen vokal, njen enkratni mesosoprano angelsko božajoč vokal tista draž, ki vzbuja v ljubiteljih Nightwish jedro nostalgije, saj Anette Olsson s svojim “punčkastim” pristopom niti do gležnjev ne seže karizmi Tarje. Ne po stasu, kaj šele po glasu. To dejstvo je na moč pomembno za Tarjo, čeprav so Nightwish zanjo preteklost, a dejstvo, ki ji pomaga preživeti v krutem svetu glasbenega šova in posla.
Predskupini pa to pot le malo znani! Sylpheed sekstet nekakšna novodobna mešanica gothic ,death, power elementov, dva kitarista, bobnar, basist, violinistka in visoka, sloka pevka, ki opravlja dolžnosti grčanja ,kot tudi čistega melodičnega petja. Žal je silno hreščava in zamorjeno zbita celokupna zvočna slika v kateri so grozljivo prebijali sliko zlasti basi, onemogočil pravo mero uživanja med nastopom skupine. Skupina je mlada in potrebuje nastope. Še vedno ni izdala samostojnega studijskega prvenca, v žepu pa ima le nekaj posnetih demov. Nemara ob drugi priložnost užijemo več pristnosti, ob nastopu skupine. Čeprav je bil zapuščeni vtis bled, skupna očitno ni od muh. Leta 2010 je nastopila na Sweden Rock Festivalu, kot prva italijanska zasedba doslej.
Nekaj več energije so zapustili v prostoru naslednji! Scala Mercalli. Prav tako iz Italije. Generični power metal s hiperaktivnim pedenj vokalistom “na heliju”, ki je oblajal dvorano po dolgem in počez s svojo ihtavo drvečo odrsko podobo. Težava zvočnih razmer, pa ostaja enaka. Zelo malo je razločnosti, da bi lahko človek razsodil kaj sploh počne skupina odru. Zvok znova polno zamorjen. Vendar solidni glasbeniki. Zlasti sta to dokazala kitarista z nekaj vratolomnimi akrobacijami vzdolž kitarskega vratu. Glasba strogo za vse, ki konzumirate prav vsak power metal in vas mijavkajoči vokali ne iztirjajo.
Ura je 10 zvečer. Prosojna tančica mične deviškosti zastira prosti pogled na oder. Dvorano ovije tema, ko se skozi nasneti intro na oder pomikajo drug za drugim člani spremljevalne zasedbe Tarje Turunen. Naštejmo jih takoj. Prvo ime je nedvomno eden najboljših metal bobnarjev na svetu Američan Mike Terrana (Axel Rudi Pell, ex-Rage, sodeloval tudi z Y.J. Malmsteenom, Masterplan, Gamma Ray, Steve Lukatherjem,…), sledijo bivši Apocaliptycin čelist Max Lilja (velik kolega Douga Wimbisha iz Living Colour, ki je tudi nekdaj igral za Tarjo), Nemca kitarist Alex Scholpp (SInner) in klaviaturist Christian Kretschmar ter ameriški basist Kevin Chown, ki je sodeloval na solo albumu Mikea Terrane “Man In Machine” (1998). Sami asi torej. Uvod se je skoraj obrnil, ko v dvorani završi. Še več, sprožijo se salve pravih nebrzdanih krikov evforije, kot bi na oder prihajali sami The Beatles. Seveda je z nami Tarja. Kot bi pobegnila iz pustnega plesa. Z masko.
Uvodna Anteroom Of Death pa se v nasprotju s pričakovanji, ni prelila v Until My Last Breath, tako kot je to na novem albumu, pač pa v Lost Northern Star iz prejšnjega albuma “My Winter Storm” (2007). Uvodni del je služil čisti “fuziji” opere z metalom. Prvih pet točk z vrhuncem v “ponarodelem” hitu I Walk Alone, je dvigoval temperaturo v dvorani. Zvok na začetku ne prav idealen, zlasti se ni znova kitare slišalo razločno, kasneje je zadeva zadovoljivo sanirana.
Tarja je že uvodoma hipoma očarala publiko. Geste ogovarjanja, na ključnih točkah tudi v slovenskem jeziku, so hitro pripravile publiko do tega, da ji je ta dobesedno jedla iz roke skozi nastop. Seveda pa šteje njena energična, mojstrsko izdelana odrska vokalna figura , z enkratno interpretacijo ob kateri se zlahka ježijo dlake, ko premaguje Tarja neukročena višavja. Tarja je v svoji igri zadržala seveda tisti “metalsko rockovski” pečat, ki je krasil njene nastope tudi z Nightwish. Še vedno rada dvigne visoko v zrak roko in pokaže “malocchio” (“zlobno oko”) v slogu Ronnie James Dia, značilna so njena koketiranja z občinstvom, ko zgrabi za svoje krilo in v ritmu opleta z njim, itn…
Eden vrhuncev je seveda solo točka Mikea Terrane. Naj se zabava prične! “The Troll”, kot je njegov vzdevek, mož, ki ne pozna počitka in je stalno preobtežen s sodelovanjem v različnih glasbenih projektih, ni zaman postavljen na desno stran, pred občinstvo in ob sam rob odra. Pričeska “na Irokeza”, bestialno mlatenje, znoj brizga na vse strani okrog Mikea! Specifična postavitev bobnov, z visoko dvignjenimi činelami, celo nevsakdanje dvignjenimi nekaterim prehodnimi bobni. Mike dobesedno pleza po njih. Navadno so bobnarske solaže nastavljene na sredini, da si skupina spočije, mnogokrat kot tratenje časa, brez konkretne vsebine. A ne v primeru bobnanja Mikea Terrane. Četudi niste fan Tarje Turunen, se splača že samo zaradi tega bobnarskega sola priti na njen koncert. Človek preprosto strmeče obnemi! Perfekcija do popolnosti. Ekstremna eksplozivnost in ultrasonična hitrost. Topovska natančnost, ki zadane vsako še tako dobro zakrito in težko osvojljivo tarčo.
Sledi instrumentalno ogrevanje celotne skupine v Little Lies, kateri se v drugem delu priključi znova na odru Tarja. Po povsem novi skladbi Underneath, ki jo lahko pričakujemo na novem studijskem albumu Taje, ta je napovedan da bo izšel leta 2013, sledi priredba The Phantom Of The Opera (orig Andrew Lloyd Webber), ki ga Kratschmer odpre z Bachovo “Tokata in Fuga v D molu”. Ko se skladba razvije, priskaklja na oder znana nam figura. Vrag si vedi, kdo bi to lahko bil?. Nihče drug, kot Requiem vokalist, multi-instrumentalist ter visoko talentirani glasbenik Sergej Škofljanec. Z glavo in brado. V rockerski opremi, z Requiem majico. Za hip bi si človek ob razgledu na pražnje oblečeno Tarjo drznil pomisliti: “Hej Sergej! Mar še nisi videl kako je napravljen za oder Andrea Bocceli?”, a nič ne de. Najlepše je, če si pošten do svojega rockerskega srca! Sergej si je s Tarjo razdelil vokalne linije, seveda pa je “crescendo” dosegal refren, ko sta se oba vokalista združila v duetni preliv. Škofljanec, ki je pred koncertom v pričakovanju dogodka vidno “vzdražen” tekal po prostorih Kina Šiške, je odigral svojo vlogo bravurozno in fasciniranosti nad odlično interpretacijo “Sergio-a”, ni skrivala niti Tarja sama. Skorajda že kar sanjska kombinacija. Nemara ne bi bilo neumno premisliti, da bi ta vokalni duet v prihodnosti posnel kaj skupaj.
Sledi akustični set, ki pričara povsem drugo atmosfero v sanjavem Kinu Šiška, znova pa se iskri Tarjin vokal v njeni izjemni pevski formi. Zaključni del regularnega seta se odvije v podobni maniri, kot uvodni. Simofnično power metalsko. Rockovsko in operetno! Stvar je treba pripeljati do vrhunca. Ura in dvajset minut se odvrti, ko se zasedba poslovi od publike.
Dodatek preseneti z venčkom priredb, ki ga odpre predelava hita Where Were You Last Night švedske popevkarice Ankie Bagger, vanjo pa vskočijo vložki še dveh nepozabnih hitov in sicer Heaven Is A Place On Earth (orig. Belinda Carlisle) in Living On A Prayer (orig. Bon Jovi). Pravi vrhunec sledi potem, ko poda nekdo iz publike Tarji Slovensko zastavo iz in se ta ogrne vanjo. Kot takšna se Tarja vihravo in na moč energično še zadnjič potopi v morje svojih čustev in senzitivnosti, ko se strneta izvedbi zaključnih Die Alive ter Until My Last Breath.
Ura in štirideset minut fascinacije, ki hipoma odgovori pritrdilno na vprašanje, ali je bila samostojna pot Tarje ustrezna odločitev. Mini simfonični orkester v metalski preobleki, naphan z odlično odrsko interpretacijo, ki ne pozna odrskih neznank, ne pasti. Glavnina vse skreirane magije pripada seveda Tarji, ki je uročila in popeljala dvorano v edinstven glasbeni svet glasbenice. Po tem koncertu je znova jasno, da so Nightwish izgubili več, kot pa Tarja potem, ko so se razšli drug od drugega. Vseeno ostajajo večji, ravno zahvaljujoč obdobju izdaj klasik s Tarjo na vokalu, saj njihovi oboževalci vselej mrzlično čakajo na koncertno izvedbo le teh. Tarja po drugi stani dokazuje s svojo imenitnostjo, da je Nightwish že davno tega krepko pustila za seboj. Na svoji samostojni poti zori in raste ter deluje bolj suvereno kot kdajkoli.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Nina Grad
Setlista:
1. Anteroom of Death
2. Lost Northern Star
3. Naiad
4. I Walk Alone
5. Dark Star
6. Drum Solo (Mike Terrana)
7. Little Lies (band)
8. Little Lies
9. Underneath
10. The Phantom Of The Opera (orig. Andrew Lloyd Webber)
11.Rivers of Lust / Minor Heaven / Montañas de Silencio / Sing for Me
12. I Feel Immortal
13. Never Enough
14. In for a Kill
—dodatek—
15. Where Were You Last Night (orig. Ankie Bagger, plus Heaven is A Place On Earth (Belinda Carlisle), Living On A Prayer (orig. Bon Jovi))
16. Die Alive
17. Until My Last Breath
