kraj: Bled / Jezerska promenada / Slovenija
datum: 02.08.2018
Legendarni angleški kitarski mojster in folkrockovski pionir Richard Thompson, ki je prvič zaslovel kot ustanovni član nepozabnih folk rock ikon Fairport Convention s katerimi je v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja ustvaril angleški folk rock dokler ni odšel ‘na svoje’ ter najprej izdal nekaj skupnih albumov s svojo tedanjo ženo Lindo, kasneje pa tudi zavidljivo zbirko samostojnih albumov, je prvič v svoji izjemno bogati in razgibani glasbeni karieri gostoval v Sloveniji. Richard se je na odru v neposredni bližini Blejskega jezera mudil v sklopu tradicionalnega blejskega festivala Okarina, ki je večinoma namenjen promociji izvajalcev svetovne glasbe.
Richard, ki ni bil brez svoje prepoznavne črne baretke, je bil skozi koncerten nastop opremljen tako z električno kot akustično kitaro, medtem ko sta mu na odru družbo delala preostala člana njegovega ‘električnega tria’, ameriški basist Taras Prodaniuk ter ameriški bobnar Michael Jerome. Richard, ki bo 14. septembra izdal nov, težko pričakovani studijski album z naslovom »13 Rivers«, je med nastopom na Bledu odigral pestro zbirko svojih samostojnih del iz skoraj vseh poglavij solo kariere ter s številnimi, nadvse samozavestnimi izvedbami del s prihajajočega albuma. Njegov glasbeni slog je z leti presegel tradicionalne folk rock okvire tako, da določene Richardove skladbe poleg folka vsebujejo številne elemente bluesa, občasno pa tudi rock’n’rolla, jazza in countrya, skratka gre za nadvse pestro mešanico glasbenih stilov. Morda je nekatere presenetilo, da v tem večeru ni odigral nobene Fairport Convention skladbe, vendar se to na Richardovih nastopih pripeti precej redko, ponavadi samo ob posebnih priložnostih kot so razne obletnice.
Richard, ki pri izbiri električnih kitar večinoma prisega na Fender Stratocaster, je svoj nastop odprl s tremi novimi skladbami, »Bones of Gilead«, »Her Love Was Meant For Me« ter »The Rattle Within«, ki se nahajajo na njegovem prihajajočem, prej omenjenem solo albumu »13 Rivers«. Vse tri skladbe so izpadle zelo obetavno in kot kaže bo »13 Rivers« še en nadvse zanimiv album v Richardovi bogati solo karieri. Z izvedbo naslednje skladbe, »Take Care the Road You Choose«, se je Richard vrnil na album »Sweet Warrior« iz leta 2007 in dokazal, da je eden izmed tistih kultnih glasbenikov, ki se ne obremenjujejo s svojo mogočno ustvarjalno preteklostjo, temveč se dobro zavedajo tudi kvalitete novejših stvaritev. Njegove kitarske umetnine s specifično tehniko so bile prava paša za ušesa, medtem ko so nekatere solaže zvenele kot, da prihajajo iz ‘devete galaksije’. Richardovo večinoma nadvse uspešno obujanje preteklih zimzelenov se je nadaljevalo z energično izvedbo skladbe »Can’t Win« z albuma »Amnesia« (1988), katero je na premeten način dopolnil z »Dry My Tears and Move On«, ki se nahaja na albumu »Mock Tudor« (1999). Starejša dela so bila večinoma prihranjena za zaključni del, ko se je začetno zadržana publika med katero je bilo precej tujih obiskovalcev, predvsem turistov, že dodobra razživela.
Nenadoma je Richardov nastop prekinil posebni gost, naš znani kantavtor Andrej Šifrer, ki se je s širokim nasmehom pohvalil, da njuno prijateljstvo z Richardom traja že petindvajset let. V čast tovrstnega dolgoživega prijateljstva je Šifrer odigral akustično skladbo »Vsaj za en dan« s svojega albuma »Srce in pogum« (2014). Na njej je kot posebni gost v studiu sodeloval tudi Richard, ki je tokrat na odru prijatelja Andreja spremljal na akustični kitari. Na koncu je Šifrer, kateremu se ni nikamor mudilo z odra in bi verjetno odigral še kakšno svojo pesem, če ne bi Richard postajal že vidno nestrpen, odpel še en verz svoje ponarodele napitnice »Za prijatelje«. Vsa čast in slava njunemu dolgoletnemu prijateljstvu, a Šifrerjeva nepričakovana solo točka je v glasbenem in ambientalnem smislu ostro presekala Richardov nastop, saj gre za dva povsem različna glasbena karakterja. Odzivi publike so bili temu ustrezno precej mešani.
Richard, katerega glasovne spretnosti so skorajda nespremenjene v primerjavi s preteklimi desetletji, nas je zatem presenetil z izvedbo skladbe »Guitar Heroes«, katera se nahaja na albumu »Still« (2015) in katera je bila posvečena nekaterim kitarskim herojem njegovega otroštva, ki so imeli ključen vpliv na razvoj njegovega glasbenega sloga. Skladba je zgrajena iz kolaža različnih, skrajšanih interpretacij zimzelenov, ki pripadajo jazz oziroma rock’n’roll kitarskim herojem kot so Django Reinhardt, Chuck Berry in Hank Marvin, kateri so bili Richardovi mladostniški idoli.
»The Storm Won’t Come« je bila še ena nova skladba, kateri se lahko v kratkem prisluhne na »13 Rivers«, medtem ko je bila izvedba skladbe »Put It There Pal«, ki je leta 1996 izšla na Richardovem drugem z Grammyem nominiranem albumu, »You? Me? Us?«, kar precejšnje presenečenje. Po »Trying«, še eni »13 Rivers« skladbi, se je Richard s strastno verzijo skladbe »I’ll Never Give It Up« vrnil na album »Sweet Warrior«. Prišel je čas za zaključni del konertnega nastopa in čas za nekatere Richardove priljubljene mojstrovine iz začetka njegove samostojne poti, katere je odprl z izvedbo Richard & Linda Thompson standarda »Wall of Death«, ki je leta 1982 izšel na komercialno uspešnem albumu »Shoot Out the Lights«, Richardovemu zadnjemu, ki je bil posnet z njegovo nekdanjo ženo.
Richard je redni del nastopa zaključil z izvedbo solo klasike »Tear-Stained Letter«, ki je leta 1983 izšla na njegovem drugem solo albumu »Hand of Kindness«. V dodatku je Richard, kar nekoliko presenetljivo glede na to, da je marsikdo pričakoval še kakšno starejše delo z začetka njegove samostojne kariere, saj v tem večeru ni odigral niti ene Richard & Linda Thompson skladbe iz sedemdesetih let, izvedel dve razmeroma nereprezentativni skladbi, »Sally B« z albuma »Electric« (2013) ter »Take a Heart«, priredbo manj znane angleške beat/rock and roll skupine The Sorrows. Kljub temu, da izbira izvedb v dodatku ni bila ravno po pričakovanju večine privržencev, pa ni bilo niti enega razloga za negativne emocije, saj so nas Richard in njegova glasbena pajdaša s perfecionističnimi verzijami večine skladb več kot navdušili, energetsko napolnili in dokazali, da je Richard, kljub temu, da bo kmalu dočakal sedemdeset let, še vedno v odlični kitarski in pevski formi.
Richard Thompson, ki nas je na Bledu navduševal s kraljevskimi izvedbami novejših in starejših del iz svoje bogate glasbene zakladnice, je eden izmed tistih kitarskih velikanov, katere bi moral sleherni ljubitelj dobre glasbe videti vsaj enkrat v življenju. Ne samo Richard, temveč tudi preostala člana njegovega tria, so med nastopom demonstrirali izjemno uigranost, zavidljivo tehnično podkovanost ter predvsem izjemno srčnost pri izvajanju brezčasne glasbe, ki je bila resnično ustvarjena za ‘srce in dušo’. Obisk koncerta je bil za domače razmere ob prilivu tujih radovednežev povsem zadovoljiv. Zdi se, da so se organizatorji z večjim odrom in posrečeno izbiro ambientalno nadvse prijetne lokacije tik ob Blejskem jezeru letos spet bolj potrudili kot v nekaterih prejšnjih letih, ko so bili določeni koncerti v sklopu Okarina festivala prestavljeni na ambientalno manj ugodne lokacije. Celo staroste in ikone slovenskega glasbenega novinarstva, katere je bilo v tem večeru moč opaziti v povečanem številu in katere ponavadi ni lahko zadovoljiti, so bile bolj ali manj zadovoljne s slišanim in videnim.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
setlista:
1. Bones of Gilead
2. Her Love Was Meant for Me
3. The Rattle Within
4. Take Care the Road You Choose
5. Can’t Win
6. Dry My Tears and Move On
7. Vsaj za en dan (with Andrej Šifrer)
8. Guitar Heroes
9. The Storm Won’t Come
10. Put It There Pal
11. Trying
12. I’ll Never Give It Up
13. Wall of Death
(Richard & Linda Thompson cover)
14. Tear Stained Letter
——–dodatek——–
17. Sally B
18. Take a Heart
