Lokacija: Faak Am See / Avstrija
Datum: petek, 08.09.2006
To se pa še ni pripetilo, da bi po naključnem pogovoru izvedel en dan prej, da nastopa naslednji dan Alvin Lee nekje pri Beljaku. Bilo je tik pred pričetkom koncerta British R & B All Star Band v St. Veitu, ko je med pogovorom avstrijski kolega pobaral našega glasbenega starosto Dragana Buliča, če bo prišel tudi jutri na Alvina Leeja v Avstrijo. Vsi smo se spogledali: “Kaj, kdo, kje!?!?” Faak Am See, Harley Davidson Biker’s Weekend 2006. Presneto in tristo kosmatih povoženih gosenic. Saj res. Lani sem obiskal tam Uriah Heep. Jutri pa veliki “finger flicker” Alvin Lee, ki ga nikdar v življenju nisem imel možnosti videti v živo!
Gre kdo z menoj? Stari so ga videli, mladi ga ne poslušajo več,… in znova sem ostal sam, kot je bilo to v primeru Uriah Heep lanskega leta. Da je bila preizkušnja pred menoj še toliko bolj sočna, je poskrbela dopoldansko – opoldanska avantura na Grintovec.
Ura 20:20! Stojim v koloni vozil med izvozom za Tržič ter Bledom. To je tisti prekleti odsek gorenjske avtoceste, ki ga preljuba oblast naše države, katera tako vneto skrbi za plodnost in dobro kondicijsko stanje slovenskega naroda, še vedno ni spravila v red. Spet sem spesnil slovar psovk med čakanjem v koloni na račun države in njenih cest, a kaj čem. Tako je bilo tudi še lani. In kdo si ga vedi do kdaj bo tako.
No slika je bila popolnoma drugačna v Faak Am Seeju. Vstopil sem v “bikersko” vas. Precej bolj prazno je delovala glede na lansko leto. Po 20 minutnem sprehodu sem se prerinil v prvo vrsto pred oder. Lani sem ga evforično iskal, letos je bila to zgolj samo še rutina. Ljudi je pod odrom tiščalo skupaj kakih slabih 3500 in pred menoj je v prvi vrsti že vneto razpravljala o prihajajočem dogodku skupinica francoskih bikerjev. Z leve se je slišala avstrijščina, z desne italijanščina, pred menoj francoščina, za menoj češčina… skratka popoln mednarodni festival. Na odru je znova tudi letos utrujal ljudstvu z “beboidnimi” nagovori temnopolti povezovalec programa, ki je sprva vodil žrebanje motornega kolesa znamke Harley Davidson. Sledila je podelitev nagrade in osladni nagovori vnuka konstruktorja motorja Harley Davidson in seveda samega častitljivega predsednika firme Harley Davidson, ki je še enkrat poudaril, da gre za največje bikersko zborovanje ne le na stari celini, pač pa na svetu. Po napadu sladkorne in zdolgočasenem zehanju, je bilo končno vse na red, da se začne koncert Alvina Leeja. In res. Natanko ob 22.30!
Rock And Roll Music To The World in poglej si ga korenjaka. Rdeča Gibson ES 335, hawai srajčka rjave barve z odtisi kitar, jeans hlače – Alvin Lee glavom i bradom. Na odru sta mu delala družbo le dva glasbenika, ki pa sta bila od hudiča! Pete Pritchard (bas kitara) in Richard Newman (bobni). Klasični udarni trio! Po medlem odzivu publike, se je ta kaj hitro predramila, ko je Alvin nadaljeval koncert s klasiko Ten Years After z naslovom Hear Me Calling. “Hello you rockers and riders!” je bil dobro razpoložen Alvin. Sledil je prvi mini vrhunec, znova legendarna, če ne ena največjih klasik Ten Years After I Can’t Keep From Cryin’ Sometimes, ki jo Alvin odigral z veliko večjo mero črnega bluesy pridiha, kot današnji Ten Years After. Veliko manj not je potrošil, a je z motivi, ki jih je izbiral v srednjem delu (improviziranje) ustvarjal posebno vzdušje, ki je še za odtenek bolj uspešno oživljala stare čase sedemdesetih. Bilo je bliže delti Missisipija in bilo je bolj obskurno. Alvin je bil odličen. Sledil je preklop. Basist je pograbil za kontrabas, ga zajahal in začel gnesti strune, ki jih je tako močno vlekel, da so le te silovito trkale ob les vratu in telo kontrabasa. Trio je udaril z pristnim rock n’ roll utripačem How Do You Do It. Tej je sledila That’s All Right Mamma (orig. E. Presley) in publika je postala hudomušno našpičena, za njo duhovita Don’t Want You Woman in z boogie-jem začinjena I Don’t Give A Damn. Publika je znova poskočila kvišku ob izvedbi I Am Writting You A Letter, ki je vsebovala dolg bobnarski solo, kateri je bil stopnjevan iz kroga v krog. Set bobnov je bil kar klasičen za R & B viže. Dva tom toma in dva kotla! (kot dan poprej Pete York v St. Veitu). A to pot je bil pred nami bobnar ki je uporabljal celo telo in dolge zamahe in ni poznal kakega posebnega usmiljenja do svojega seta bobnov ali nežne čutnosti. Igral je na moč in na koncu svojo točko stopnjeval do mere, da je izgledalo kot, da je na oder priropotala parna lokomotiva. Ostala dva člana se vrneta in bend odigra izhod ter zaključi I Am Writting You A Letter. Sledi eden izmed impresivnejših delov koncerta in sicer Slow Blues In C. Alvin ob tej priložnosti le na kratko ogovori občinstvo: “Everybody gets the blues sometimes!” (ko te boli globoko v tebi). Odlična solaža, mojster se je vživel in poskrbel za prelepo čutno solažo. Za to skladbo si je sprostil prste s kratko “rag time” točko, ki jo je popolnoma zabelil s “fingerpickingom” in bil tako znova nared. Sedaj je sledila znova pospešena I’m Gonna Make It, vendar pa se je občutneje vnelo pod odrom, ko je trio pričel z Love Like A Man. To je bil vrhunec koncerta, saj je vseboval enormno razpotegnjeno improvizatorsko srednjo točko. V njej se je Alvin poslužil uporabe orglic. Ko je prenehal pihati v njih, jih je kot naprstnik uporabil v roki in vneto naprej stružil ter vlekel po strunah. Nato je orglice spravil v žep in se urno napotil nekaj korakov nazaj do bobnov, kjer je pograbil bobnarsko palčko in izvedel z njo kitarsko “tapkanje”. Potem pa je presedlal nazaj na standardno “prstno” solažo, kasneje vanjo duhovito vpletel še glavni motiv enega od hitov Roberta Palmerja, ter še kar gnetel in mlel kitarske strune. Ko je bil na vrhuncu, je stopil do mikrofona in drsel s kitarskim vratom vzdolž stojala (to bi moral videti Eric Sardinas!). Postalo je vroče kar se da in ljudje so rajali. No vendar to nikakor ni bil konec. Alvin je rekel da odhaja domov (I’m Going Home), a še prej je podžgal publiko: “Now we are gonna take you back to the Woodstock!”. Ni šlo brez I’m Going Home, vsekakor ne. Bi ga ljudje živega odrli, če bi pozabil nanjo. Seveda to ni več tako hitro, kot v sedemdesetih in vendar divje dovolj, da je za zaključno pododrsko veselico poskrbljeno. V I’m Going Home seveda ni manjkal rock n’ roll medley s Hound Dog in Blue Suede Shoes. Koncerta je bilo v uri in pol konec. Alvin se vrne za dodatek in odigra Choo Choo Mamma ter se za tem poslovi z “Rock on!” Vseeno se vrne po drugi dodatek in odigra še en skrajno našponan rock’n roll komad – Rip It Up. Ura in 45 minut sega skupaj!
Alvin Lee je s svojim triom pokazal, da po vseh teh dolgih letih nikakor ni za v staro šaro. Seveda je izgubil nekaj ročnih spretnosti z leti in vsekakor mu glas ne služi tako kot nekoč, vendar pa je možakar nekajkrat pripravil pravi odrski šov s solističnimi odklopi, ki jih je kar mrgolelo med koncertom. Prava atrakcija je bil basist, ki je s peresno lahkoto vseskozi melodično dopolnjeval osnovne linije, tako da je razvijal v njih pravo gurmansko atrakcijo. Popolnoma šolska drža in kot rečeno natančnost in hitrost na mestu. Možakar je bil izreden v obvladovanju igranja na kontrabas, ki je vnašal v zvok posebno magijo in z njo je dobil rock n’ roll še dodaten čar, česar se je zavedal tudi sam Alvin Lee, ki se je nekajkrat priklonil svojemu basistu. Kot rečeno, sila energičen in prepričljiv nastop. Alvin Lee s prepoznavnim slogom in prepoznavnim vokalom drži svojo formo tudi v novem tisočletju in prepričljivo razveseljuje množice, ki lahko uživajo v mojstrstvu tega rock n’ roll in blues velikana. Zvok je bil popolnoma čist, trio je pripravil odličen žur in Alvinovih “yeahov” med nastopom, ki so njegova zaščitna znamka, tudi ni manjkalo Edina pomanjkljivost je bila v tem, da je bil oder od občinstva znova odmaknjen za cca. 10m. Čemu takšna politika organizatorjev festivala ni jasno. Menda se ja ne bojijo, da bi se kateri nori biker s polnim zaletom pripeljal skozi občinstvo po odskočni deski in pristal na odru med nastopom skupine? Ta distanca pač ubija kontakt skupine z množico in tudi to pot, sem pogrešal bolj pristen in neposreden stik. Sicer pa obisk koncerta legende popoln izkupiček. Ali je morda že kdo ugotovil kje se kupi karto?
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Pieter Kentrop
Setlista:
1.Rock And Roll Music To The World
2.Hear Me Calling
3.I Can’t Keep From Cryin’ Sometimes
4.How Do You Do It
5.That’s All Right Mamma
6.Don’t Want You Woman
7.I Don’t Give A Damn
8.I’m Writting You A Letter
9.Drum solo (incl. outro I’m Writting You A Letter)
10.Slow Blues In C
11.I’m Gonna Make It
12.Love Like A Man
13.I’m Going Home
—dodatek I.—
14.Choo Choo Mamma
—dodatek II.—
15. Rip It Up
