Nastopajoči: Bloodbound, Sabaton, HammerFall
Lokacija: Zagreb / Boogaloo / Hrvaška
Datum: 08.04.2009
Betonska ploščad pred zagrebškim klubom Boogaloo je kakšno uro pred koncertnim dogodkom lahko nadvse zanimiv in presenetljiv kraj. Z neba (oziroma z okna backstagea, ki je nad njim) padajo na nič hudega sluteče obiskovalce trzalice kitaristov HammerFall, med številnimi roadiji, tour managerji in promotorji, ki drvijo vsak po svojih opravkih, pa lahko pristopi celo frontman skupine Bloodbound in začne s tabo kramljati o povsem vsakdanjih zadevah. Po izčrpnem intervjuju s Pontusom Norgrenom (HammerFall) sva se z Alešem tako spustila še v sproščen pogovor z Urbanom breedom (priimek ima namenoma malo začetnico), ki nemara bolj kot zaradi Bloodbound slovi kot bivši vokalist skupine Tad Morose, in izvedela veliko zanimivih podrobnosti o življenju potujočega glasbenika (glej intervju). Po obvezni foto seansi pa se je Urban tako rekoč izza mize, za katero smo sedeli, izstrelil naravnost na oder in spektakel v solidno napolnjenem Boogalooju se je začel.
| BLOODBOUND: |
Bloodbound so sorazmerno mlada, a vseeno že dokaj uveljavljena švedska skupina, njihov največji adut pa je prav omenjeni Urban. Karizmatičnemu pevcu se niso poznale poškodovane glasilke, o katerih se je pritoževal med pogovorom, in lahko bi celo rekli, da je tega večera njegov suvereni nastop vokalno zasenčil oba frontmana, ki sta nastopila za njim.
Predvsem gre pohvaliti dejstvo, da se Urban za razliko od npr. Joachima Cansa, ni “držal nazaj” in nam kar nekajkrat postregel tudi z visokimi registri, ki se jim mnogi metal vokalisti, predvsem tisti v letih, zavoljo “šparanja” grla med živimi nastopi pogosto raje ognejo. Tudi ostali člani skupine, večinoma že prekaljeni glasbeniki in stari znanci svetovnih odrov (o čemer si lahko kaj več preberete v Rockline reportaži iz Maribora) niso zaostajali in kljub temu, da so igrali le pol ure, navdušili pristnega power metala željno občinstvo pod odrom. Skupina nam je, podobno kot dan poprej v prestolnici slovenske štajerske predstavila pet skladb iz svojih treh albumov Nosferatu, Book of the dead in Tabula rasa, nato pa je morala med glasnimi vzkliki urno izprazniti oder za težko pričakovane Sabaton.
| SABATON: |
Fenomen Sabaton je težko pojasniti v nekaj vrsticah. Skupina si je z izdelano glasbeno filozofijo in pametnim trženjem v slabih desetih letih delovanja pridobila zavidljivo množico fanatičnih oboževalcev po vsem svetu, učinek te premišljene strategije pa je bil v Zagrebu še kako občuten. Evforija, ki so jo povzročili ob prihodu na oder je primerljiva z tisto, ki so jo deležne zgolj največje zvezde mainstreama, in smo ji le malokrat, vsaj v taki obliki, priča na tovrstnih koncertih. To je ugotovil tudi frontman Joakim Broden, ki je moral med točkami prekiniti svojo ustaljeno rutino, sestavljeno iz zabavljaškega monologa in razkazovanja svojega mednožja (kar je zadovoljno počel že v Mariboru), in se iskreno zahvaliti občinstvu ter zagrebškemu Sabaton fan clubu.
Navdušenje je doseglo vrhunec med herojskimi Attero dominatus, s katero smo podoživeli bitko za Berlin, Primo victoria, ki je obudila izkrcanje v Normandiji ter Metal machine, ki kljub pomenljivemu naslovu za razliko od drugih pesmi skupine ne govori o zgodovinskih vojaških spopadih. Zvok je bil na zavidljivi ravni, kitari Sundena in Monteliusa pa sta bili ostri kakor bajoneti na puškah bojišč prve svetovne vojne, v katero sta nas popeljali Cliffs of Gallipoli in Price of a mile. Zasedba, ki bi jo lahko označili za nekakšen švedski odgovor na Manowar, je tako po dobre tri četrt ure požela huronski aplavz in sprožila val ovacij, ob katerih bi se HammerFall lahko upravičeno vprašali, če ne bi bilo v prihodnje nemara bolje prepustiti mesto headlinerja kar Sabaton. A to ni bila edina težava, s katero so se morale spopasti zvezde večera.
| HAMMERFALL: |
Največja in bržkone najbolj neprijetna tehnična nevšečnost, ki se lahko pripeti pevcu na odru je ta, da mu po pompozni predigri, sestavljeni iz različnih laserskih efektov in drugih avdio vizualnih učinkov, odpove mikrofon v trenutku, ko ob otvoritveni pesmi herojsko prikoraka izza zavese. Prav to je doletelo Joachima Cansa ob začetku nastopa HammerFall, zato so morali mojstri severnjaškega metala po prvi skladbi Punish and enslave, med katero je nesrečni Cans nemočno tekal po odru in zaskrbljeno pogledoval proti mešalni mizi, nastop za nekaj minut prekiniti. To so s pridom izkoristili oboževalci Sabaton, ki so svoje ljubljence skušali še enkrat priklicati na oder, a so jih Dronjak in kompanija po odpravljenih težavah uspešno utišali z mogočno kompozicijo Crimson thunder. Temu so sledile odlične Legion, Blood bound, Renegade in pa monumentalna Hallowed be thy name, katere posledice obiskovalci koncerta, kot je razložil Cans, navadno občutijo naslednji dan, imenujejo pa se “slayer neck”. Brez strahu pred t.i. heksenšusom je dolgolasa množica začela neusmiljeno vrteti in stresati svoje glave, medtem pa se je pred bobni s stropa vsula vodna zavesa, na kateri je laserski žarek iz ozadja slikal različne, s skupino povezane motive. Nadvse domiselna in učinkovita vizualna poteza, ob kateri smo povsem pozabili na pomanjkanje takšne in drugačne pirotehnike.
Med instrumentalom Something for the ages se nam je predstavil novi kitarist Pontus Norgren, ki je po odhodu Stefana Elmgrena prevzel glavno vlogo v omenjenem resorju, saj je znano, da se sloki Dronjak tako v studiu kot na odru le redko odloči za solistične izlete. Norgren je v glasbo HammerFall prinesel nekaj novih prijemov, ki pa so po drugi strani še vedno močno vezani na najbolj znanega švedskega hitroprsteža Malmsteena, s katerim je Pontus dolgo sodeloval. Po hitih Any means neccesary in Natural high, s katerima je skupina promovirala zadnja dva albuma, smo malo pred koncem dočakali tudi famozno Riders on the storm, pri kateri pa je pozornega poslušalca zmotila Cansova že prej omenjena pretirana skrb za glasilke, saj je vokalist visokofrekvenčni del pred solažo odpel oktavo nižje kot na albumu. Leta so očitno opravila svoje, o čemer priča tudi dejstvo, da je Cans podobno ravnal že dan poprej. V bisu smo slišali skladbe Lore of the arcane, trailblazers, in pa legendarno Let the hammer fall, ki nas je s svojimi rifi popeljala nazaj v čas, ko so na svetovnih odrih kraljevali Accept in Judas priest, nastop pa je sklenil prvi hit s plošče Crimson thunder, Hearts on fire.
HammerFall so svojo nalogo kljub težavam opravili z odliko, vseeno pa bi se upravičeno lahko vprašali, kako bi se odrezali po nastopu Sabaton, če jim kot nosilcem dogodka ne bi pripadali dvakrat večji oder, dvakrat več časa in zares izvirni posebni efekti. A to vprašanje je postranskega pomena. Precej pomembnejša je splošna ugotovitev, da so tovrstni koncerti v naši bližnji in tudi nekoliko bolj odmaknjeni okolici še vedno dobro obiskani ter sprejeti, in da se nove generacije na impulze trše orientirane glasbe še vedno odzivajo podobno kot pred petindvajsetimi leti, spričo česar se nam za prihodnost metala ni treba bati.
avtor: Tomo Jurca
fotografije: Aleš Podbrežnik
BLOODBOUND:
1. Sweet Dreams
2. Metal Monster
3. Book Of The Dead
4. Take One
5. Nosferatu
SABATON:
1. Introjavel
2. Ghost Division
3. The Art Of War
4. 40:1
5. Cliffs Of Gallipoli
6. Attero Dominatus
7. Price Of A Mile
8. Primo Victoria
9. Metal Machine
10. Outrodevil
HAMMERFALL:
1. Punish And Enslave
2. Crimson Thunder
3. Legion
4. Blood Bound
5. Renegade
6. Hallowed Be My Name
7. The Abyss
8. Last Man Standing
9. Heeding The Call
10. Glory To The Brave
11. Something For The Ages
12. Any Means Necessary
13. Natural High
14. Keep The Flame Burning
15. Between Two Worlds
16. Riders Of The Storm
—dodatek I.—
17. Lore of the Arcane
18. Trailblazers
19. Let The Hammer Fall
—dodatek II.—
20. Hearts On Fire
