Lokacija: Postojna / Kulturni dom / Slovenija
Datum: nedelja, 01.09.2013
Katalena ob zaključku postojnskega festival “Zmaj ma mlade” je pričarala vrhunec programske ponudbe, kot jo je ta festival nanizal letos. Gre za vrhunsko skupino dolgega staža in jasno prepoznavnega glasbenega karakterja, ki z leti v svoji samonikli art kulturi zori, kot staro dobro vino in zgolj pridobiva na svojem elementarno izpovednem značaju, kot ga razume, sprejema in prevaja jezik glasbene kulture.
Katalena so modrijani, ki združujejo mnoge žanrske prepadnice v zabavni glasbi. Tu ne moremo zaobiti niti jazza, niti svetovne glasbe, vsemu temu pa že od nekdaj dodajajo melos samoniklega izročila tradicionalnih ljudskih napevov, ki so preko stoletij zaščitna znamka širše evropske regije v centru katere leži s svojo slikovitostjo tudi jezik ljudske glasbe naše države.
Njihov koncert in odrska pojava je kreacija edinstvenega sveta, kreacija edinstvene magije, ki te v svoji unikatni drži, zapelje, če želite tudi hipnotizira, zagotovo pa v edinstveni zmesi izrazne pronicljivosti polno očara.
Katalena delujejo vseskozi v nespremenjeni postavi in sicer z Vesno Zornik na vokalu, Polono Janežič na klaviaturah, Boštjanom Gombačem na pihalih in ostali ljudski eksotiki, Boštjanom Naratom na kitari, Tiborjem Miheličem Syedom na bas kitari in Robertom Reboljem na bobnih.
Koncert bi se moral odviti na Titovem trgu, a so ga zaradi čemernega vremena previdni organizatorji prestavili v dvorano bližnjega kulturnega doma. Lahko rečemo za spoznavanje intimno svečanega iztržka edinstvene izpovedi skupine, toliko bolj primeren ambient.
Ekipa glasbenikov je pričela razvajati dodobra izpolnjeno dvorano (prostih sedišč je namreč debelo primanjkovalo), z »uvodno – kalibracijskim« instrumentalom aktualne plošče »Noč čarovnic« in naslovom Mesečne krave pase mesec… Priročni instrumental uvodoma predstavi Katalenin organski ten glasbene izpovedi, prav tako pa v polnosti zasije eksperimentalna jazzovsko ubrana karizma Katalene. Graduirano, počasi, počasi, počasi,.. gre za prefinjeno stopnjevanje atmosfere. Zvočna plast na zvočno plast, proti krešendu in preko izhodne umiritve nazaj v točko zvočne tišine. Na odru se pojavi Vesna in zasedba ostane pri predstavljanju zadnjega albuma s skladbo Shod. Zaživijo vokalne harmonije iz katerih se izvije tista posebna barva, Vesnina. Le ta niza svojo edinstveno božajoče mično in milozvočno barvno vijugo in celovita odrska esenca ekipe je rojena. Če ne prej, je Vesna, po pričakovanju, uročila publiko ob izvedbi čutno krhke in hrepeneče prekmurske Gda se dragi v Ameriko odpravla. To je namreč vrsta točke, kjer se zaiskri moč njene interpretacije v vsej mehkobni prožnosti podajanja emocij, ki so tako pristno oživela v dvorani. Ko te spremlja le ogrinjalo Poloninih klaviatur znamke »Nord« je slišen še tako nedolžen »pobeg« iz idealne linije v nizanju melodije, kot jo nosi izrazito dominantna pozicija vokala v tej skladbi. A Vesni se kaj takega ni primerilo. Je pač predobra. Drama teater, kjer je Vesna požela gromek aplavz s strani občinstva, je instrumentalni del ekipe s kreacijo novega razpoloženjskega stanja hitro zasukal v radoživo urezani rezijanski Ta solbaška! Tu je enkrat več polno iskrivi duh edinstvene glasbene zgibanke jazz folk eksperimenta s kemijo in močjo zaznavanja med instrumentalisti podal vpogled na polno »art stesanost« seksteta.
Katalena pretkano dražijo poslušalca. Izbrani motiv dograjujejo vseskozi tako, da k osnovnemu motivu dodajajo zvočne plasti in harmonizirajo zvočno krajino, ki bodisi obdaja Vesnin vokal, ali le intenzificira razpoloženjsko stanje, medtem ko se skupina suče skozi instrumentalne pasaže. Kontrastno uberejo mnogokrat drugo tonaliteto, udarijo polton, v vsem tem iztržijo ogromno prostora za prostosučno improvizacijo, ki v unikatnem jeziku glasbene pridige ne preneha navduševati. Rezijanska Čaninawa (slovensko »obče razumljivo« Kanin) ali za njo v blagem kabaretu ošiljena in v ritmu vojnega marša podkovana Zvezda, do pronicljivo razgibane in blago rockovsko podkrepljene predelave ljudske Zeleni Jurij! Katalenin eksperiment ne pozna omejevanja in to je tisto po kar pride glasbeni gurman. Da se naužije te edinstvene in unikatno markirane glasbene sestavljanke.
Repertoar je večinoma zasedal material aktualnega albuma »Noč čarovnic« ter predhodnika »Cvik cvak«. Skupina uživa v izvedbi novejših skladb, saj prihaja v njih tudi avtorska pronicljivost seksteta vse bolj in bolj do izraza. Zlasti na novejšem materialu se namreč čuti, da teži komponiranje Katalene k temu, da omogoča narava skladb izreden razmah tako elementov improvizacije, kot tudi intenzificiranja vodilnih melodij. Zagotovo sodita med tovrstne vrhunce skladba Noč čarovnic in Lisica (album »Cvik cvak«), kjer bi nemara Katalenin uvodni vokalni duet Polone in Vesne z veseljem »posvojila« Enya (v kolikor bi skladbi prisluhnila). Diskografski katalog te skupine ne pozna slabega trenutka, vseeno pa prinašata zadnja dva albuma odklon na višji kakovostni nivo, kar pride z leti prevožene kilometrine in postopnim ustvarjalnim zorenjem glasbenikov v ekipi.
Ni več neznanka, da so člani ekipe Katalena namazani z vsemi žavbami. Preprosto. So rojeni za oder. Vsak pripetljaj med koncertom obrnejo sebi v prid, ga prepakirajo in lansirajo nazaj množici. Tako je seveda iz mnogih muh kreiral slone predvsem Boštjan Narat, ki je med drugim učil publiko, kje je desna stran in kje leva stran, nadalje je ekipa mojstrsko vračala žogico enemu od lokalnih korenjakov, ki je na oder vztrajno nosil rože ter dvoril pripadnicam nežnejšega spola. Z njim je imel posebnega opravka Boštjan Gombač v izhodu Oj božime / Težko vas zapustim, ko se je v njegovo zaključno solažo na piščali »sivolasi očka« vsajal in mu delil napotke, dokler ni ugotovil, da je pravzaprav v svojih »mojzesovskih« dejanjih nadležen. Tako je v kontra reakciji (ob neljubem spoznanju “da teži”) pričel povratno poditi Boštjana Gombača z odra, ko je nekajkrat »ljubkovalno« zavpil nanj »Dol!«. Ahhhhh…. Ta »sveta« demokracija. Nič je ne ustavi. Ne ustava, ne postava, ne (že davno tega) steptana delavska zastava. Prostora za dolgčas torej ni bilo.
Mojstri so znova polno prevzeli. V svoji edinstvenosti, v svojem čvrstem fokusu, svoji resničnostni interpretaciji in teatru, kot ga obvladujejo v mezincu leve roke. Katalena je tudi s tem nastopom enkrat več opozorila, da je v svoji viziji avant fuziranja ljudskega z »ostalim« edinstvena figura, ne le v slovenskem glasbenem prostoru, pač pa tudi v svetovnem. Ostajajo izjemna koncertna atrakcija, prefinjeni pridigarji, ki vztrajno zorijo in posledično v dejanjih tako na odru, kot v studiu, vseskozi navdušujejo!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Mesečne krave pase mesec…
2. Shod
3. Čaninawa
4. Zvezda
5. Zeleni Jurij
6. Zrelo je žito
7. Gda se dragi v Ameriko odpravla
8. Ta soldatska
9. Banerina
10. Komur se dremlje
11. Noč čarovnic
12. (Rad imel bi) Jabuko
13. Lisica
14. St. Lawdič
15. Ta aldowska
16. Oj božime
17. Lucija
—dodatek—
18. Pastirče mlado
