Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: torek, 25.07.2017
Po ponedeljkovih nalivih smo vsi upali, da bo torek manj podoben sodnemu dnevu, kar se je k sreči deloma tudi uresničilo. Tako smo lahko v zgodnjem popoldnevu prisluhnili nekaj bendom na manjših od treh odrov. Kot prve smo na hitro ošvrknili nemške melodične death metalce The Black Court, ki niso bili nič posebnega, a s svojim melodičnim pogledom na death metal vsaj niso pognali v tek čim daleč stran od odra. Fantje so bili v osnovi s svojim precej generičnim melodic death metalu še najbližje Amon Amarth, v prvi vrsti tudi zaradi Oskarjevega vokala, ki je močno spomnil na Heggovega. The Black Court pa so bili kljub trudu na odru hitro pozabljeni.
So pa zato v nekoliko daljšem spominu ostali Nizozemci For I Am King, najprej predvsem po zaslugi majhne in plašne vokalistke Alme Alizadeh, ki je z nagovori med komadi zvenela kot preplašena miška, ko pa je zarjovela pa je pokazal svoj zavidanja vreden vokal. Nizozemska peterka je močno zasidrana v modernem melodičnem death metala z jasnimi vplivi metalcora, kar pa tokrat celo ni motilo, saj so punca in fantje poskrbeli za hudičevo energično predstavo. Motili niso niti pogosti breakdown momenti, ki so jih popestrili melodični kitarski vložki, večinoma vratolomna hitrost komadov in prepričljiva Alma. Za tako zgodnjo uro presenetljivo poslušljiv bend, ki napačno ne zveni niti na domačih zvočnikih.
Avven so slovenska glasbena institucija, ki je v zadnjih letih napravila ogromen korak navzgor. Zlasti kar se nabiranja koncertne kilometrine tiče, prav tako pa so Avven že od vsega začetka veljali za skupino, ki ji uspeva dostavljati v svojem glasbenem vizionarstvu nekaj drugačnega in svežega. In ta nenehna transformacija artizma še kar traja, kar razkriva tudi aktualni EP »Eos«. Bend je v tričetrt ure dodobra razgrel publiko, ki je tako vedro rajala sredi gozdiča ob drugem festivalskem odru in dostavil nadvse kompakten, visoko uigran ter suveren nastop. Tudi v zvočnem oziru je vse klapalo. Bend, ki je našel svojo izrazno nišo stapljanja modernih rifovskih struktur težkometalne glasbe z smelo implantacijo folk melodij ter visoko melodičnimi refrenskimi napevi, ki jim poveljuje avtoritativen moški vokal, je tako dostavil repertoar starega in novega. Izvedli so glavnino EPja »Eos« (Oceans, Reborn, Red Sun, The Void, Join the Dance, Empires), starejše skladbe (Zmaji, Vvile, Sijaj, Hej ti!,…) pa so našle svoj prostor v prvi polovici koncerta.
Ker podpiramo domače je bil ob štirih čas, da se naslikamo pred New Forces odrom in se prepustimo radostim vazektomije izpod kirurško natančnih prstkov prekmurskih death metal zdravnikov Vasectomy. Ti so bili po ponedeljkovi ujmi, ki je uničila tretji oder, žal primorano nastopiti na improvizirani različici odra, a jih to ni motilo. Fantje so zgodaj popoldne dodobra razmigali vratove, kar lepo polnega avditorija in pokazali, kaj pomeni prekmurski death metal veter. Patrik je suvereno odkrulil in odkričal na masivno in mastno podlago dobre rifaže in korektne ritem sekcije. Za super nastop so Vasectomy zasluženi dobili nastop na Boško Bursać odru na Metaldays 2018. Fantje nehajte že enkrat dražiti in končno zarežite z dolgo pričakovanim prvencem Deathcon 1!
Evil Invaders, belgijski heavy metal revitalisti, točneje orkanski speed metalci, ki kljubujejo na prizorišču celo dekado, so letošnje poletje izkoristili za obiske festivalskih prizorišč. Bend smo tako ujeli že v sklopu letošnje izdaje nemškega Bang Your Head!!! festivala, kjer so tako uprizorili pravi orgazmični delirij vratolomne predstave. Neverjetno je namreč kako ti možje lahko stalno tekajo sem in tja, izvajajo čuda akrobacij, ob vsem tem pa ohranjajo nenehno čvrsto in kompaktno uigranosti, na čelu z vražje kričavim Joeom na vokalu. Tudi na Metaldays 2017 ni bilo mnogo drugače. Bend je nase priklenil prvih pet vrst, ki so mu jedle iz roke, medtem ko se je takoj za njimi vrtinčil prah in pesek ob divjih circle pitih, ki skozi predstavo niso pojenjali. Še en koncert za katerega si takoj vedel, da se bo končal prej kot se je začel in štirideset minut za uživanje takšne predstave je gotovo odločno premalo. Bend je sicer odprl koncert z As Life Slowly Fades, ki se nahaja na aktualnem EPju »In for the Kill« ter tako najavil prihajajoči novi studijski album »Feed Me Violence«, ki izide konec letošnjega septembra. Nekje na polovici koncerta so to potrdili tudi z drugo novo skladbo Mental Penitenciary Glavnina materiala je bila s skladbami Pulses of Pleasure, Fast, Loud ‘n’ Rude, Shot to Paradise, Master of Illusion in Starway to Insanity usmerjena na izvedbo še vedno aktualnega zadnjega studijskega albuma »Pulses of Pleasure« (2015), Evil Invaders pa so dobesedno kotalili iz komada v komad. Brezkompromisno, z vso ihto in silo, opasano s polno malho besnila in izjemne agresije. Mlad bend, ki dostavlja prvovrsten revitalističen odstrel v stare čase, ko so metal bendi v časih rapidnega razvoja tega žanra iskali šokantnost tako, da so želeli igrati še hitreje in še glasneje.
Ko bi morali stopiti na glavni oder Krisiun, se je huronsko ulilo, močan dež pa ni pojenjal vse do sedme ure, celo malo več. Ne glede na to, so še sredi deževja na glavni oder stopili legendarni ameriški metalci iz Seattla Sanctuary, ki jim poveljuje na vokalu znameniti in edinstveni lik Warrela Danea. Njihov nastop je bil razdeljen na dve polovici. Deževno in suho in ko se je s severozahoda prikazalo okno jasnine, je Warell spretno pribil: »Oh, a glimpse of light!« Nastop je bil logično nekoliko skrajšan bend pa je nanizal vsega sedem skladb, odprl predstavo z Arise and Puriy pri čemer ni pozabil vriniti v repertoar obvezno Frozen, zvrstile so se še Let the Serpent Follow Me, Season of Destruction, Die for My Sins, Question Existence Fading koncert pa je sklenil z Taste Revenge. Kultni riffi, kultni obrazi, kulten bend. Škoda le da ga je vreme pobiksalo in Sanctuary tako niso nastopili v optimalnih pogojih. Warrell ostaja izreden poveljnik, karizmatičen, v odrskih debatah s publiko pronicljiv in nenehno zanimiv sogovornik. Vseeno mož ne poseduje več tiste vokalne forme in moči, kot nekoč, ko so pod njegovimi vriski pokali zidovi, zato se je večino časa prilagajal tako, da je le občasno izdatneje razkazal svojo vokalno skrhanost, ko je segal po vokalni višavjih (občasni screami), sicer pa se je raje zadrževal v srednjih legah. Užitek je gledati in poslušati soliranje Lennyja Rutledgea, bend kot celota, ostaja magnetičen, pa čeprav tega magnetizma ni uspel tako intenzivno razviti, kot mu je to uspelo na ogrevalnem dnevu letošnjega Bang Your Head festivala v Nemčiji. Upajmo da nam uspe Sanctuary srečati kmalu znova. V optimalnih koncertnih razmerah. Sicer pa pohvala zasedbi, ki je navkljub vremenskim peripetijam pogumno stopila na oder in oddelala, kar je v teh težkih razmerah, pač lahko.
Eno najbolj neugodnih prekrivanj festivala je bilo vsekakor prekrivanja Sanctuary in Macabre. Sam sem se odločil za slednje, ker sem bil lačen otroškega mesa in vsega drugega kar kultni ameriški bend opeva v svojih pesmih. Macabre obstajajo že skoraj tri desetletja in so, kljub temu, da tej sceni niso nikoli zares pripadali, opazno vplivali na death metal in grind. Trio, ki v svojih komadih opeva serijske morilce in druge množične ubijalce, je po nekaj letih tišine končno spet koncertno aktiven in prepričali so tudi na Metaldays. Čeprav se je ravno med njihovim nastopom spet pošteno ulilo, jih je pod odrom spremljajo kar nekaj navdušencev, Macabre pa so dostavili neprecenljivo koncertno izkušnjo. Glavni akter le-te je frontmen Corporate Death, ki komade kriči in kruli kot žrtev katerega od serijskih morilcev, ki jih opeva (Jeffrey Dahmer, Albert Fish, Ed Gein idr.), med komadi pa povsem nedolžno servira zgodbico, ki stoji za vsakim posamičnim komadom. Bend je dokazal, da je v odlični formi in upam, da se končno le bliža izid dolgo napovedovanega drugega dela Grim Scary Tales – zgodovinskega preseka množičnih morilcev kot ga lahko predstavijo le Macabre.
Katatonia so veljali v programu letošnjega Metaldays festivala za glasbene posebneže. Čeprav gre za kultno švedsko zasedbo, ki deluje od leta 1991 dalje in ima v žepu deset studijskih albumov, so Katatonia zasedba, ki je skozi leta delovanja korenito spreminjala svoj glasbeni slog. Le tega danes silno težko označimo z le eno besedo (nemara mračni art rock?). Skupina, ki je nekdaj branila death in doom metalske barve, zveni namreč danes bliže tistim glasbenim okusom, ki jim je všeč mdr. npr. nova Anathema, nadalje Porcupine Tree, Tool, ali celo Pink Floyd. V kvintetu iz Stockholma sta tudi danes glavna obraza originalna člana skupine in sicer vokalist Jonas Rankse ter kitarist Anders Nyström, medtem ko zapolnjujejo aktualno postavo še kitarist Roger Öjersson, bobnar Daniel Moilanen ter basist Niklas Sandin. Katatonia so tako postregli repertoar, ki je segal najdlje do petega studijskega albuma “Last Fair Deal Gone” (2001) iz katerega so izvedli še v prvi polovici koncerta skladbo Teargas. Ta je namreč presekala uvodni trojček aktualnega studijskega albuma »The Fall Of Hearts« (2016), ki ga je predstavljala v sosledju izvedba skladb Last Song Before the Fade, Serein ter Old Heart Falls, medtem ko so preostanek repertoarja zastopale skladbe albumov »Dead End Kings«, »Viva Emptiness«, »The Great Cold Distance« ter »Night is A New Day«, proti koncu koncerta pa še ena skladba novega albuma imenovana Passer.
Katatonia so veliki izvedbeni perfekcionisti. Njihova izrazna drža je za nove čase zadržala izvorno mračnjaštvo, temačnost, obskurnost, v večno melanholijo ter pogubo zazrte glasbene ekspresije. In ta atmosfera si je za voljo vseh karakternih posebnosti, kaj hitro podredila festivalsko prizorišče. Dejansko poslastica za prave ljubitelje novih Katatonia. Tudi v optimiziranju razmer za izvedbo samega koncerta, ki so bile k sreči skupini pisane na kožo. Renkse je izjemen vokalni izvajalec. Vseskozi neverjetno podoživet in v strasteh ter emocijah izrazito stvaren. Bend, ki se oklepa starošolske glasbene logistike, je razvil izvrsten, poln zvok, ob siceršnji ubrani igri, kjer prevzema dominantno vlogo absolutno le goli občutek. Temačna atmosfera omamno tripoidne hipnoze je torej učinkovala na polni črti in v kolikor si se znašel na isti valovni dolžini s takšnim razpoloženjem, je koncert deloval kot sladke kratke sanje iz katerih te je predramil šele Jonasov zaključni pozdrav in zahvala publiki.
Celoten živelj, ki je obiskal v letošnjem letu festival, je čakal drugega dne na enega samega izvajalca. Na prizorišču sotočja že davno ponarodelega. To so Švedi Amon Amarth. Dostopna pot do prizorišča glavnega odra je bila večkrat dobesedno zamašena, saj je narod evforično bredel na koncert skupine. Verjetno ni odveč okvirno dodati, da je pravzaprav cel festival gledal nastop skupine. Amon Amarth so skozi leta prerasli v gigantsko franšizo, ki polni prizorišča po celem svetu. Tako je skozi leta rasla tudi sama scenografija ter bogastvo odrskih kulis. In bend je ob še vedno aktualnem albumu »Jomsviking« izdanem v lanskem letu, nenehno in vseskozi na odrih. Vsekakor lahko tudi tokratni obisk skupine na festivalu označimo z eno samo besedo. Spektakularno. Celotna režija. Z nenehno menjavo kulis, izjemnimi pirotehničnimi vložki, vmesnim podžiganjem publike s strani vokalnega hrusta Johana Hegga, ki je v velikem finalu herojsko ukrotil orjaškega, grdega in zlobnega zmaja ter seveda ob sami izvedbi repertoarja. Strogo profesionalno in do potankosti preučeno. Od prve do zadnje sekunde. Pri vsej stvari je motila le ena reč. Koncert je bil pretih. Pač logistika razpoložljivega ozvočenja tega in prvega dne festivala, ki sta veljala za »nevihtna«, več ni dopuščala. A to ni skalilo izjemne energije in interakcije publike ter benda, ki ni pojenjala skozi koncertno predstavo. Masivna predstavitev novega albuma in nadobveznih klasik železnega repertoarja, so prinesle zasedbi še en nov zmagoviti koncertni obisk tolminskega sotočja, za katerega je jasno, da ni bil zadnji. Amon Amarth so torej prišli, videli in (znova) zmagali.
Drugi dan festivala je na Boban odru zaključila (potem, ko so svoj nastop v zadnjem trenutku zelo nekorektno odpovedali Kadavar) poljska black metal institucija Mgla, za pridih ekskluzivnosti nastopa pa je poskrbelo dejstvo, da se skupine po poletnih festivalih za nekaj časa umika z odrov. Poljaki so v dobri uri pokazali, kako se streže black metalu in nanizali kopico strašljivih melodij, zloveščih trenutkov in enega najboljših pristopov k modernemu black metalu. Poljaki so zameglili s komadih z vseh treh albumov, Groza, With Hearts Towards None ter Exercises In Futility, blesteli pa so predvsem učinkoviti in mojstrski kitarski deli z zadnjih dveh. Nekoliko je sicer zmotila močno pretirana statičnost članov benda, ki jim obraze prekrivajo črne maske, a kljub temu je bend dokazal, da je Poljska ta hip v vrhu evropskega black metala. V noč so spektakularno odzveneli predvsem (osebni) favoriti z Exercises in Futility, v navezi z Batushko pa so bili Mgla brez dvoma black metal vrhunec Metaldays 2017.
Rok Klemše: The Black Court, For I Am King, Vasectomy, Macabre, Mgla
Aleš Podbrežnik: Avven, Evil Invaders, Sanctuary, Katatonia, Amon Amarth
Nina Grad foto vse skupine razen:
Klemen Udovč (foto): Avven, Vasectomy
SANCTUARY:
1. Ad Vitam Aeternam/Arise And Purify
2. Let the Serpent Follow Me
3. Die For My Sins
4. Seasons of Destruction
5. Question Existence Fading
6. Frozen
7. Taste Revenge
MACABRE:
1. Zodiac
2. Nero’s Inferno
3. Dr. Holmes (He Stripped Their Bones)
4. Albert Was Worse Than Any Fish in the Sea
5. Scrub a Dub Dub
6. Ed Gein
7. The Iceman
8. The Bloody Benders
AMON AMARTH:
1. The Pursuit of Vikings
2. As Loke Falls
3. First Kill
4. The Way of Vikings
5. At Dawn’s First Light
6. Cry of the Black Birds
7. Deceiver of the Gods
8. Tattered Banners and Bloody Flags
9. Destroyer of the Universe
10. Death in Fire
11. Father of the Wolf
12. Runes to My Memory
13. War of the Gods
— dodatek 1 —
14. Raise Your Horns
15. Guardians of Asgard
— dodatek 2 —
16. Twilight of the Thunder God
