Založba: Roadrunner Records
Datum izida: 04.06.2007
Produkcija: John Petrucci & Mike Portnoy
Dolžina albuma: 78.45 min
Zvrst: Progressive Metal
Neverjetno! Kaj bi človek sploh lahko povedal še o Dream Theater? Na vsake dve leti dobimo od njih nov studijski album. Pridni dečki, nimam besed. “Systematic Chaos” je naslov novemu. Naslov se sicer ne ujema z racionalnim nizanjem pravilno oblikovanih šolskih lestvic, ki smo ga pač vajeni od skupine, prav tako tudi ne z upodobljenimi mravljami, ki so simbol stroge hierarhične družbene ureditve, a hkrati z dežjem besnega orkana teh pravilnih zaporedij nizov šolsko izbranih zaporedij tonov, Dream Theater ustvarjajo pravi sistematični kaos. Da in vsekakor! Dobrodošel naslov. Je lahko v logičnem sploh dovoljen kaos gospod Deskartes?
Novi album seveda ne nosi koncepta, za kaj takega Dream Theater danes več ne najdejo časa. Album pa je znova trši, metalsko naoštren in v primerjavi s predhodnikom “Octavarium” mnogo bolj razdrobljen, kljub 24 minutni suiti, ki jo nosi “Octavarium”, saj je denimo I Walk Beside You preblisk, ki ni uspel Dream Theater že od časa Peruvian Skies. Petrucci je v intervjuju izjavil, da je edina reč katero so fantje zavestno upoštevali pri pripravi novega albuma ta, da so se striktno izogibali vključitvi srce parajočih, nežnih melodij. “Systematic Chaos” je po dozi masivno žagarskega napada znanih metalskih orgij skupine, zato znova bliže “Train Of Thought” (2003). A ohranja kompleksnost, ki jo predobro poznamo pri Dream Theater.
Novi album dokazuje, da je skupina že davno tega izgubila orientacijo. Dream Theater danes delujejo kot enota, ki ne ve natanko, kaj sploh želi v smislu izražanja skozi svojo lastno prizmo dojemanja glasbene umetnosti. Delujejo kot otrok, ki je preizkusil vse igrače na svetu in delujejo po tej plati sila znaveličano in zadušljivo. Dejansko, po “Metropolis pt. 2.: Scenes From A Memory” (1999) smo priča čedalje večjemu fragmentiranju skladb, repeticiji motivov, kroničnemu pomanjkanju svežine v potencialu novih kreativnih idej. Dream Theater seveda skušajo to dejstvo, da ne vedo več točno, kaj pravzaprav danes še želijo pokazati, kompenzirati z morjem tonov, kompleksnim vijuganjem skozi najbolj nemogoče kombinacije združevanja več ritmov, progresivno lomljenih seveda. Vse to seveda jemlje sapo, je atraktivno, saj se konstantno ponaša s premikanjem meje zmogljivega, kadar se česarkoli loti človeški faktor, v tem primeru najhitrejšega mogočega načina igranja instrumentov. Dream Theater danes delujejo kot nerodni velikan, ki polomi prav vsako stvar, katere se dotakne. Igrajo striktno na vso moč, surovo, racionalno in z namenom doseganja, na trenutke “nadzvočne” hitrosti. V tem evforičnem kaosu pa so pozabili na izražanje jasne esence, ki jo mnogokrat prinaša ter gradi enostavnost in jedrnatost. Delujejo kot svetovni prvak v “wrestlingu”, ki je prebunkal prav vse nasprotnike in sedaj skuša, v finalu vseh final, prebunkati še samega sebe.
“Systematic Chaos” je maksimalno zapolnjen album, kar se minutaže tiče. To le dokazuje, da je skupini danes malo mar za izpostavljanje kvalitetnih trenutkov, ali pa da bi se posvetila na albumih zgolj vključevanju najkvalitetnejšega, kar skomponira skupaj. Ali pa morda bivajo v globoki zmoti, če mislijo, da je vse kar spravijo skupaj, tako ali tako najboljše? Nadalje album ne skriva nedavne obsedenosti skupine nad preigravanjem del klasičnih prvakov težke kategorije kot sta skupini Metallica in Iron Maiden. Skladbi Forsaken ter Prophets Of War ne skrivata vzporednic s klasičnimi Iron Maiden ali najboljšim Bruce Dickinson-om v glavnem riffu. The Dark Eternal Night in Constant Motion sta v osnovnih motivih neposredni kopiji izročila Metallice, tako v načinu petja, kot glavnih riffih, s thrashiranjem po dolgem in povprek, thrashiranjem, ki ga prave thrash skupine obvladajo edino zadovoljivo. Kje je vaš lastni heavy metal fantje, tisti s prvenca “When Dream And Day Unite” (1989)? Nekaj več zanimivih trenutkov nove plošče prinaša Repentance, ki poseduje največ kontrole v ustvarjanju ravnovesja med kitaro in klaviaturami ter v mirnejših pasažah zavidljiv nivo visoke atmosferičnosti.
Daljše stvaritve The Ministry Of Lost Souls in zaključna In The Presence Of Enemies pt. II, po pričakovanju, prinašata na željo vseh žejnih Dream Theater oboževalcev dve, po dolžini, ki jo posedujeta, vsega občudovana vredni pesmi. Nasploh prva izmed obeh prinaša poleg Repentance, nov komponistično vznemirljivejši trenutek plošče, ki je sestavljen iz dveh medsebojno ločenih delov. Sanjavo visoko atmosferičnega prvega sedem minutnega dela, ki ga fantje mojstrsko prelevijo v progresivni metal juriš, kar seveda najbolje obvladajo, z vrnitvijo atmosfere in melodije prvega dela v zaključku. Komad nosi rdečo nit in ne vsebuje niti kančka pretiravanja! Tudi In The Presence Of Enemies pt. II prinaša tisto kar Dream Theater počnejo vseskozi zelo intenzivno! Združevanje tehnične kompleksnosti s prvinami heavy metal v vrsto koeksistence, kljub neinventivnosti v trenutkih uporabe metal riffov, ki vsi po vrsti delujejo sposojeno, tako da ostajata The Ministry Of Lost Souls in Redemption najboljša trenutka albuma, kar se izražanja “dream theatrovstva” tiče. Zanimivo je tudi to, da Jordan Rudess na novi plošči ni tako izrazen, kot na “Octavarium”. Predvsem se zateka k precej skrčeni paleti uporabe različnih zvokov. Zato novi album po tej plati šepa, saj so trenutki eksperimentiranja zelo redki. To na plošči le še poudarja večjo usmeritev skupine v metal.
“Systematic Chaos” ne pomeni za Dream Theater nobenega koraka naprej. Potrjuje, da skupina ne zna komponirati več izraznih (sebi lastnih) motivov, ki so lahko obstali v ušesih še do vključno leta 1999. Ali skupina res ne zna več spisati kaj podobnega kar je nosil “Falling Into Infinity” (1995)? Preprosto v potrebi po dokazovanju moči, hitrosti in nenadkriljive natančnosti, v želji po zadostitvi osnovne potrebe fanov, od časa do časa pretiravajo. Da. Tudi Dream Theater postanejo lahko dolgočasni. Album je, kar se tiče upoštevanja pravil šolskih glasbenih učbenikov in pravilnikov dober (je od Dream Theater slab album v takšnem primeru sploh mogoč?), a po artistični plati z njim Dream Theaer le regresivno stopicajo na mestu.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 7.5 / 10
Seznam skladb:
1. In The Presence Of Enemies pt I.
2. Forsaken
3. Constant Motion
4. Dark Eternal Night
5. Repentance
6. Prophets Of War
7. Ministry Of Lost Souls
8. In The Presence Of Enemies pt II.
Zasedba:
James LaBrie – vokal
John Petrucci – kitara
Jordan Rudess – klaviature
John Myung – bas kitara
Mike Portnoy – bobni
