Založba: Atlantic Records
Datum izida: 07.06.2005
Produkcija: John Petrucci & Mike Portnoy
Dolžina albuma: 75.46 min
Zvrst: Progressive Metal
“Octavaruim” je “progresivno dream theaterovsko” definiran rock album od glave do pete, a iskati v njem “Images And Words” (1992) je prava neumnost! Novi Dream Theater nikjer ne norijo brezciljno s topovkimi ultrasoničnimi solažami, pač pa nizajo kompaktnejše motive in tako komadi nosijo rdečo nit, niso fragmentirani in album je po tej plati konsistenčen. Slog jeznoritega “Train Of Thought” je pozabljen. Odpre ga The Root Of All Evil, ki zaokrožuje trilogijo o Mikeu Portnoyu in letih njegove odvisnosti od alkohola (za tiste, ki poznate skupino bolj, sta prva dva dela trilogije “Mikea alkoholika” The Glass Prison in This Dying Soul). Komad nosi masivno distorzivno zaveso, z dramatičnimi vokalnimi linijami predrefrena, ki preskočijo v refrenu na sumljivo melodičnost kake Ana Lee s “Falling Into Infinity” (1995). Če je bila “Train Of Thought” jezno metaliziranje in Rudessa na nje ni bilo za spoznati, pa na novi plošči prispevajo klaviature pomemben delež k izrazu novih Dream Theater. Zasanjani pesmi The Answer Lies Within in rahlo trša These Walls (ta je služila kot promo pesem, katera se je vrtela na radijskih postajah, pred izidom plošče) sta tako slogovno kot atmosferično dvojčici in popolnoma umirjata ploščo. Sta nežni in nasploh zvočno prefinjeno zaokroženi celoti z glavo in repom. Po tehnični plati, dozi inovacije, raziskovalnosti, pa obe prav nič posebnega. Sam refren These Walls morda še najbolj prikliče stare “early nineties” čase skupine k življenju. Sledi pop rockersko odpeljana I Walk Beside You, ki je prvo pravo presenečenje na plošči. Kitarski riff porinjen nekoliko v ozadje, kot tiktakanje ure v predrefrenu, pokriva z lepim kontrastom v produkciji bas kitara. Temu sledi lahkoten in odličen refren (LaBrie je v njem fenomenalen), ki sede s prve v uho. Ta bo verjetno všečen celo tistim, ki ste mahnjeni na U2.
Sledi pravi prog metal šus s Panic Attack. Zmodernizirano nu-metalsko umazan zvok kitare pokriva večino zvočne širine, komad nosi briljantno dinamiko z značilnimi, umetelno “dream theatersko” lomljenimi ritmi. Pravzaprav se na plošči prvič prebudi in dodobra pretegne tudi Portnoyev dvojni bas pedal. Odličen obrat vzdušja, skozi pesem v kateri se spontani motivi tekoče in vseskozi sila krepostno odigrani v višji prestavi! Novost je tudi uporaba zvočnih sampleov ali kako reči? Uporaba “elektronskih soundscapesov” zlasti na vhodih in izhodih iz pesmi, česar prej pri Dream Theater ni bilo, je lepa popestritev izraza skupine, saj ob vsem morju potrošenih not skozi svojo kariero, Dream Theater pravzaprav krvavo potrebujejo vnos svežine in to je ena od poti, ki jim pri tem perfektno rešuje kožo. Never Enough je pesem, ki je prav tako popolnoma prog metalska, težko valeča, v njej pa odlično odigra vokalno vlogo James LaBrie, ki vnaša s svojim izrednim občutkom v pesem pravo dramo. Včasih je moteče, ker težko ločiš v solažah zvok Petruccijeve kitare od zvoka Rhudesove igračke, katero možakar sam imenuje “the continuum fingerboard”.
Plošča dobiva na kvaliteti iz komada v komad in na koncu v tem doseže vrhunec. Sacrified Sons je pesem, ki znova kliče k življenju “zravnanje s tlemi twin towers” sredi New Yorka. Na poeziji tu skupina definitivno zgublja na resnosti in intelektu, a Dream Theater so konec koncev samo “proud citizens of USA” tako, da jih lahko v prodajanju tovrstnih otročarij, danes pomilujemo. Komad, ki se v začetku leno razvija, je vseskozi okusno začinjen z orkestracijami. Malo pred njegovo polovico se fantje razigrajo in začnejo nevarno sesipati svoj inštrumentarij. Le v tem komadu naletimo na klasični navzkrižni ogenj v solažah med Petruccijem in Rhudesom. Komad bi bil najbolj impozanten trenutek plošče, če temu ne bi sledil 24 minutni naslovni ep plošče. Ep v pravem pomenu besede, tako po izrednem občutku za samo melodiciranje, atmosferične prevrate, kot občutku za postavitev trdne kompozicije. Ep se sicer odpre nemarno “floydovsko”, s Petruccijevo “glissando” kitaro v središču. Začetna atmosfera v kateri se znajde LaBrie je naravnost ledena, fant poje skozi vrsto stereo chorus echo efekta, mestoma skoraj skozi naracijo, kjer ga pokrivajo trensedentalne barve kitarskih zvokov in klavirskih linij. Komad je večplastni Dream Theater od glave do pete. Bravurozen v vseh pogledih. Kot sem omenil. Po izrednem združevanju kompaktnih motivov, lepo zabeljenih melodij in raznobarvnih vzdušij, ki popolnoma nemoteče prehajajo drug v drugega. Fantje nikjer ne rahljajo komada s kakimi razpotegnjenimi solažami “bolnega prepucavanja” in mu s tem ne jemljejo konsitence. Joj prejoj! In dodana je tudi flavta. Tu so fantje presenetljivo spustili v ospredje tudi Johna Myunga, čigar bas kitara nekje na sredini komada prične brenčati in rožljati skozi pesem.
Komadi so raznoliki. O jasnem in čvrstem slogovnem fokusu skupine to pot ne moremo govoriti. Pozitivno je to, da so Dream Theater spravili od sebe izjemno zrel album, da je Rhudesova integracija v skupini končno nekako obrodila prave sadove, saj fant nosi to pot eno od integralnih vlog v zvoku Dream Theater, Petrucci se končno več ne producira s solažami in njegova kitara stoji v izrazu skupine konstruktivno ter končno enakovredno, Portnoy je standarden, manj na dvojnem bas pedalu, kot v preteklosti in več na činelah ter prehodnih bobnih, James LaBrie, pa kot že povedano, po kriminalu, ki ga je povzročil na “Train Of Thought” zažiga z vokalom, kot že dolgo ne. Torej Dream Theater je končno uspelo od sebe spraviti pravo kombinacijo vsega. Lepo sestavljanko poslušljivih melodij, prepričljivih raznobarvnih vzdušij, brez pretencioznih solističnih izpadov, zato nosi plošča pravi “feel” in prepriča. Dream Theater postajajo torej počasi le zrelo prefinjeni, kar se v duh skupine navadno naseli šele z leti. Vse to ohranja Dream Theater, kot eno osrednjih figur na področju današnjega progressive rock dogajanja v svetu glasbe.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.5 / 10
Seznam skladb:
1. The Root Of All Evil (8:07)
2. The Answer Lies Within (5:26)
3. These Walls (6:59)
4. I Walk Beside You (4:29)
5. Panic Attack (7:16)
6. Never Enough (6:33)
7. Sacrificed Sons (10:42)
8. Octavarium (24:00)
Zasedba:
James LaBrie – vokal
Mike Portnoy – bobni, vokalna spremljava, tolkala
John Petrucci – kitara, vokalna spremljava
John Myung – bas kitara
Jordan Rudess – klaviature, “continuum”, “lap steel guitar”
