Založba: Silver Lining Music
Datum izida: 01.02.2019
Produkcija: David Castillo & Iñaki Marconi
Dolžina albuma: 51.54 min
Zvrst: Progressive Rock / Progressive Metal
Soen so leta 2012 dvignili nemalo prahu s svojim prvencem »Cognitive«. Mnogi in premnogi jih niti niso vzeli resno, ko so jim že takoj pripeli etiketo povprečnega Tool klona. Vse prej kot to. Res, da so Tool od nekdaj bili navdih, se pravi kreativni navdih skupini in to izkazilo prinaša tudi najnovejši album »Lotus« (že naslovnica postavlja to asociacijo), pa je bend skozi naslednika »Tellurian« ter »Lykaia«, pogumno in nebrzdano poglabljal svojo izdelano art pozo in prepoznavno izpovedno držo, ki se postavlja z »Lotus« na nov kvalitativni nivo.
Depresija in melanholija urezljana po »Švedsko«, ostajata intaktni, obče zaželeni spremljevalki tudi na novem album. Mračna atmosfera je zapakirana v ultra-nalezljivo muzikaličnost. Podprto je z nalezljivim rafali rifov in večkrat sinkopiranimi ritmi, pri čemer pa je zanimivo, da izjemni Martin Lopez s svojo sicer nabrušeno in neverjetno bobnarsko finomehaniko ter karizmo, niti enkrat ne prevzema fokalne lege, čeprav je vseskozi izjemno fokusiran v plasma izredno plastovite ter razgibane zabele obvladovanja veščine bobnov. Tudi ta album se šibi od sinkopiranih ritmov, a je zanimivo, da teče ob tem neverjetno tekoče ter hipoma osvojljivo, čeprav stoji za njim tehnična kompleksnost in aranžerska progresivnost. To je garant, da bodo za »Lotus« in Soen zgrabili tudi tisti poslušalci, ki iščejo v prvi vrsti grabežljivo razpoloženjsko stanje ter pri tem niti ne zahtevajo progresivno strukturirane kompleksnosti (česar Soen nikakor ne primanjkuje).
Nemara je »Lotus« izmed vseh štirih Soen albumov, še najbolj enovito fokusiran v zavzemanju izbrane artistične poze. Zategadelj najbolj kompakten in koherenten izdelek. Tako deluje ob poslušanju. Izjemno »filingaški« album. Vsekakor tudi to pot spominjajo blago na Tool, tudi zavoljo Ekelofovega pristopanja do vokalne prezence, tudi nekaterih komponističnih trikov, vendar pa kot povedano. Soen ne znajo »težiti«. Niso težaki, ne gredo v fragmentacijo motivov, niti niso eksperimentalni. Njihova zgodba je predanost formiranju hipnotičnih vzdušij. Pred nami je opojna muzikalična odisejada, ki te zaziba v svojevrstno vzdušje, oprtana z odlično organsko produkcijo, ki ustvarja neverjetno kontrastno uravnoteženost gradnikov zvočne slike. Kitarske fraze so odebeljene in razmaščeno zagledane v nižjo uglasitev, v ozadju jim perfektno ogrodje pripravijo progresivno razgaljeni bobni Martina Lopeza ter prodornost toplega odvzena odebeljenih linij bas kitare. Za pravi kontrast poskrbijo starošolsko zagledane klaviature, ki črpajo precej iz Hammond zvoka, celo melotrona, ter edinstven, pečaten in neverjetno nalezljiv vokal karizmatičnega vokalista Joela Ekelofa. Po tej plasti deluje Ekelof prepričljiv, kot še nikoli doslej. Njegov performans razganja od emocij in kot povedano, je Ekelof osnovni gradnik te melanholije, prešerne melanholije, ki pooseblja ne le ta album, pač pa tudi pretekle tri. Depresija, ki jo kreirajo Soen je primerljiva? S švedsko zapuščino depresivnih zgodb. Katatonia.
Martyrs je v tej melanholiji in hkratnem muzikaličnem izplenu (zlasti refren), kot tudi vokalnemu dometu Joela Ekelofa, kandidat za hit številka ena novega albuma. Dejansko je glavni element, ki prevzema pozornost na albumu to pot Joel Ekelof, ki si je v kompozicijah izboril izredno ugodno pozicijo, saj razvija v vseh točkah po vrsti, svoj vokalni zenit.
Soen so silno uspešni v sprevračanju atmosfere. To dosegajo graduirano, pravi prevrat atmosfere ter njen krešendo, pa razvijejo kot po pravilu prav v refrenskih napevih. Vse polno je mirnih pasaž, s katerimi skrbijo za izrazit dinamični razvoj posameznih točk albuma. Od nekdaj so sloveli kot mojstri obvladovanja tega elementa. Prav »Lotus« deluje kot celota najbolj prepričljivo v poudarjanju tega elementa. Po tej plati definitivno najbolj zrel album skupine do tega dne.
Depresivna energija zlasti v mirnejših in z akustiko podprtih pasažah (River) odnaša konciznost poslušalca proti transcendenci, z možnim odklopom ratia, pa udejanja učinek te atmosferične hipnoze toliko bolj uspešno svoj izvorni cilj. Glasba, ki se dotakne poslušalca. V teh mirnih pasažah se energija in vibracija novih Soen hitro spoprijatelji s kreacijo energije, ki jo udejanjajo na novih albumih bendi tipa Riverside ali Opeth, celo Steven Wilson. To dosegajo Soen na svoj način, vendar pa je mogoče najti kar nekaj atmosferičnih vzporednic z melanholijo izraznosti naštetih skupin. »Lotus« je četrti album skupine, na njem pa se predstavlja novi kitarist Cody Ford. Tudi to pot potegne album občasno na zapuščino progrockerjev sedemdesetih, kot so Pink Floyd in Camel. V tem oziru dolguje novi kitarist kar nekaj zahval za navdih Davidu Gilmourju in Andrewu Latimerju (npr. naslovna skladba albuma). Vendar so Soen tudi na preteklem albumu vlekli sem in tja na Floyde, tako da to ni več novost. Je pa Cody Ford, kot novinec v ekipi sicer zapisan odločni vleki nekaterih nižje uglašenih ter izdatneje razpenjenih rifov, ki kreirajo odločen masivni zid, kot je to že naravnost v otvoritveni Opponent, ali v drugi polovici albuma z Convenant in pred koncem Rival. Zanimivo je, da kot novi kitarist, ne prinaša posebne spremembe v glasbi skupine.
»Lotus« je še en odličen studijski album skupine Soen. Z njim še naprej utrjuje svoj artistični fokus in izpovedno pozo. Deluje silno enovito ter najbolj sfokusirano med vsemi doslej izdanimi dosežki. Prava zmes kompleksnosti ter teatralne mračnjaške atmosferičnosti, nad tem pa dominira opojna muzikalična privlačnost, s katero zlezejo Soen hipoma pod kožo. Feni bodo navdušeni, bend pa se na obči proggerski sceni z novim albumom kredibilno krepi in prerašča v vse bolj pomemben člen, le te.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
01. Opponent
02. Lascivious
03. Martyrs
04. Lotus
05. Covenant
06. Penance
07. River
08. Rival
09. Lunacy
Zasedba:
Joel Ekelöf – vokal
Martin Lopez – bobni
Lars Åhlund – klaviature, kitara
Stefan Stenberg – bas kitara
Cody Ford – kitara
