Uriah Heep so sredi junija 1970 na tleh Velike Britanije izdali svoj studijski prvenec »Very ‘eavy … Very ‘umble« (RockLine recenzija) in z njim utemeljili samosvoj glasbeni artizem. Za to ni bilo treba več albumov, kot so za iskanje prepoznavnega zvoka in sloga potrebovali njihovi sodobniki: Deep Purple, Pink Floyd ali David Bowie, pa čeprav so bili Uriah Heep po nastanku nekoliko mlajši. Druga reč je seveda komercialni preboj, ki je bil v tistih časih prepuščen popolni artistični svobodi. Zato so lahko nastale ultimativne skupine rockovskega pionirstva ter vse njihove inovacije. Z njimi pa seveda klasike rock glasbe. Glasbeni kritiki do prvenca skupine niso bili prizanesljivi, čeprav gre za izvrsten dosežek. Bend se zaradi tega ni ustavljal. Še istega leta je skomponiral dovolj glasbe, da je lahko že februarja 1971 izdal nov album. In to kakšen album? Čez rob napolnjen z artistično drznostjo.
Uriah Heep so se v svojih porodnih krčih delovanja soočali s težavami na poziciji stalnega bobnarja. Tako je Nigel »Olie« Olsson, ki je odigral bobne na skladbah »Lucy Blues« in »Dreammare« prvenca »Very ‘eavy … Very ‘umble«, naglo odbrzel nazaj k svojemu prejšnjemu delodajalcu Eltonu Johnu. Bend je potem kompozicijo »Bird Of Prey »že posnel z novim bobnarjem Keithom Bakerjem, ki je pred tem sodeloval z Bakerloo in Supertramp. »Bird Of Prey« je bila namreč uvrščena le na ameriško verzijo studijskega prvenca, ki je v ZDA izšel avgusta 1970.
RockLine recenzijo albuma “Salisbury” lahko preberete TUKAJ.
Bend je skozi poletje, pa tudi jesen istega leta utrjeval svojo pozicijo s kopico koncertnih nastopov. Uriah Heep so na podlagi tega dosegli nadaljnje konsolidiranje glasbene vizije. Bend se je tako znova vrnil v studio Lansdowne, producentsko taktirko je znova prevzel Gerry Bron, ki je sicer menedžiral skupino, Hensley pa je sam napisal polovico albuma, medtem ko je bil pri drugi polovici novega materiala udeležen kot soavtor. Album je bil posnet skozi oktober in november 1970 v družbi zvočnega inženirja Petra Gallena, pri čemer sta mu bila ves čas pri roki »nosača kolutov« Ashley Howe in Les Cunningham.
V letu 1970 je postajal trend iskanja vse višjega iztržka studijsko distorziranega hrupa pravzaprav stalnica. Trdi rock je bil tega leta dejansko dokončno utemeljen. S prvima dvema albumoma skupine Black Sabbath, še posebej pa z Deep Purple albumom »In Rock« (RockLine prispevek ob 50. obletnici izida), ki so z njim končno našli svoj zvok. Tovrstnega olja na ogenj pa je vsekakor prilival tudi Uriah Heep prvenec. No, za razliko od tega trenda pa »Salisbury« nikakor ni silil vanj. Je izredno dobro uravnovešen album, ki v točki, kot je »Bird of Prey«, sicer vsebuje trdorockovsko našobljenost, po drugi plati pa postreže tudi z neverjetno sofisticirano značajsko glasbeno podobo, ki jo poosebljata milejša »The Park«, kjer je David Byron dostavil eno najbolj fascinantnih vokalnih interpretacij njegove glasbene kariere, pa famozna »Lady In Black«, medtem ko posebno mesto na albumu nosi kultna, to je več kot 16-minutna epska in simfonična suita »Salisbury«. Ta jasno naznanja nagel vzpon in razmah progresivnega rocka v tistem času, obenem pa z integracijo 24-članskega pihalnega in godalnega orkestra potrjuje veliko naklonjenost dolgolasih skupin, ki so v tistih časih rade stapljale rock’n’roll s klasično glasbo. Ob Uriah Heep so v tistem času s tem principom na svojih delih postregli še Pink Floyd, Deep Purple, Yes, Barclay James Harvest, The Moody Blues. Naslovna skladba albuma namreč še danes verjetno velja za najbolj ambiciozno delo celotne Uriah Heep kariere. Skupina te skladbe, zavoljo njene kompleksnosti, pa tudi zahtevane logistike, nikdar ni izvajala na koncertnih odrih. To je sicer mnogo let kasneje uspelo izvesti Kenu Hensleyu, kot samostojnemu izvajalcu, pri čemer sta ga seveda podpirali spremljevalna skupina in pa celoten orkester.
»Bird Of Prey« – skladbo z ubijalsko vodilno frazo -, ki velja za pravi prototip metala, je bend prvič preigraval v enem izmed londonskih pubov, v njej pa, po besedah Micka Boxa, prvič v karieri tudi resnično uspešno razdelal in aranžiral vokalne harmonije, ki so polagoma postajale zaščitna znamka zvoka in sloga skupine. Ta strašljiva in rušilna uvodna skladba albuma, ki jo za ameriški trg na poziciji otvoritve albumu nadomešča skladba »Simon the Bullet Freak« – »Bird of Prey« je bila uporabljena že na verziji prvenca skupine za ameriški trg -, poseduje markantne falzetne harmonije, ki ob kombinaciji nasršenega fraziranja vzbujajo grabežljivi pečat in intenzivirajo mračno atmosfero. Ko smo že pri falzetu … Byron je v takšni maniri dostavil eno najbolj ganljivih predstav pevske kariere znotraj naslednje skladbe albuma, to je krhke, a globoke »The Park«, ki je popolno nasprotje razpenjeni otvoritvi albuma. To prelepo balado je napisal Hensley avgusta 1970 na lokaciji Stanwell Village (Middlesex). Hensley je pri tem igral na harmonij, ki ga je skupina našla v neki hiši, med svojim počitnikovanjem v Hamburgu.
Tudi »Time to Live« je nastala na eni izmed vaj skupine v Chiswicku. Prav tako avgusta 1970. Beležijo jo težki zamahi Boxovega kitarskega fraziranja, podkrepljeni s čokatim Hammond »skalovjem« in vživetim petjem nalezljivega in karizmatičnega Byrona, ter poezija, ki pripoveduje o vrnitvi krivično obsojenega zapornika, ki naj bi zagrešil umor, v domače okolje in ženin objem. Pri tem ne gre za nobeno izmed življenjskih izkušenj katerega od članov skupine. Vodilna fraza na kitari je sumljivo podobna frazi, ki so jo kasneje skomponirali Iron Maiden za svojo klasiko Revelation, kar zgolj potrjuje, kako močan pečat je poslušanje glasbe Uriah Heep pustilo na najstniku po imenu Bruce Dickinson.
»Lady In Black«, ki sklene prvo stran plošče, je Hensley napisal v Bradfordu novembra 1970, potem ko je gledal skozi okno snežni metež in se mu je v obliki prikazni pojavila ženska v temni opravi, s plapolajočimi kodri v ledenem vetru. Hensley nikdar kasneje ni znal razložiti, kako se mu je uspelo s svojo poezijo tako globoko navezati na to mistično figuro, je pa logično, da tega kasneje nikakor ni obžaloval. Skladba je namreč postala velik hit leta 1978, ko je izšla na tleh Nemčije kot ločeni single in s katero so Uriah Heep osvojili nagrado Golden Lion, ki je nekakšen evropski adekvat ameriškega Grammyja. Čeprav bazira zgradba skladbe na vsega dveh akordih, je Hensley v aranžiranju uporabil štiri različne akustične kitare, za povrh vsega pa nad vsem kraljuje njegova vokalna interpretacija v izrazito močnem in hipoma zapomonljivem refrenu, pri čemer evocira tudi konkretno bero mistike. To je skladba, ki med rock’n’roll prebivalci planeta, tudi pol stoletja kasneje ostaja med najbolj prepoznavnimi skladbami Uriah Heep.
Mistična, a vedra »High Priestess«, na mestu otvoritve druge strani plošče pripravlja pisto za vstop izjemne naslovne kompozicije. »High Priestess« pripoveduje o sreči, ki jo kuje druženje med ljudmi. Kako preprosto je torej najti srečo. In kako pomenljivo je to v času, ki ga preživljamo. Ta skladba je nastala v Nemčiji, septembra 1970. Podobno kot “The Park”, ko si je skupina med turnejama vzela nekaj časa za oddih. Ostane nam seveda še dih jemajoča naslovna Hensleyeva kompozicija, ki smo jo že omenjali zgoraj. Gre za unikatno glasbeno delo, ki je zmes vsega na enem mestu. Elementov prebujajočega se progresivnega rocka, težkega rocka, še vedno tudi elementov psihadeličnega rocka, ki je kot trend polagoma zapuščal glasbeno prizorišče, kot tudi elementov jazz-rockovske fuzije in seveda neo-klasične glasbe. Neverjetno je tudi spoznanje, kako dobro so v to kompleksno aranžiranje vpeti oziroma umeščeni vložki vseh petih akterjev takratne postave Uriah Heep. Edinstveni Byronov vokal, ki s svojo vživetostjo in strastmi razkaže vse polno obrazov, pa perfektno položena kitarska solaža na vah-vah efektu nekje na sredini dvanajste minute s strani Boxa … Kompozicija je polna teatralnih in dramatičnih prevratov. Grabežljiva atmosfera dinamično niha in je polna vrhuncev. Hensley je leta 1970 v zvezi s skladbo zapisal: »Kompozicija je fantastično in nenavadno dobro zabeljena z aranžmaji za pihala in piščali, ki jih je prispeval John Fiddy. So trenutki plimovanja, ko te potegne glasba naravnost v onostranstvo. Način, kako flavta in angleški rog obkrožata Davidov vokal, kreira malodane baročnost. Kompozicijo odpirata orkester in orgle, ki družno ustvarjata temelj njenega konteksta. Sledijo prvi Byronovi verzi, pa solo na orglah, ki ga poganja Paulov odločni bas, v vse skupaj pa se z izjemno intenziteto postopno prirašča orkester! V kompoziciji se zgodi ogromno reči. Na enem mestu je zbranih veliko različnih zvokov in vsakič, ko jo poslušaš, z lahkoto v njej najdeš vedno nekaj novega.«
»Ta kompozicija je iskren manifest našega zorenja in razvoja in vsi nestrpno čakamo, kako jo boste presodili tudi sami. Hvala vsem, ki ste pripomogli k temu, da je ta album nastal. Sami že pogledujemo proti naslednjemu,« je leta 1970 zapisal Ken Hensley.
Manjka še ozadje njenega nastanka. Skupina je dobila navdih, da jo ustvari po incidentu, ki se je primeril na enem od njenih koncertov. Ta se je zgodil na prizorišču Alex Disco, lociranem nikjer drugje, kot v angleškem kraju Salisbury (pokrajina Wiltshire). Po izteku regularnega dela koncerta, sta dva obiskovalca v svojem nebrzdanem navalu navdušenja ponesreči izklopila glavno ozvočenje in tako skupina ni mogla odigrati obveznega dodatka. Uriah Heep so imeli tako na razpolago vsega deset minut, da povsem izpraznijo prizorišče in odpeljejo svojo opremo. »Tako so vsi ljudje s prizorišča skupini pomagali znositi opremo ven«, se spominja Ken Hensley in dodaja: »Lahko bi imeli povsem pokvarjen večer in ponesrečen koncert, a je publika rešila situacijo, zato smo se odločili, da ji posvetimo to skladbo.«
Skupina je bila izjemno zadovoljna z izdelkom. Vse, kar jo je frustriralo, je bila izbira naslovnic albuma. Za britanski in evropski trg so uporabili poveljniški tank, ki se prebija skozi gosto oranžno meglo. Skupina je bila v tem času na turneji in predstavniki založbe so ji svojo izbiro opisali kar preko telefona. Založba je povezala besedo »Salisbury« z izbranim tankom povsem »založniško«. V bližini Salisburyja se je namreč nahajal vojaški poligon. Skupina nikakor ni skrivala svojega nezadovoljstva. Nič kaj bolje se ni godilo izbiri naslovnice za album, namenjen ameriškemu tržišču. Ta je še bolj srhljiva kot tisti tank. Po besedah Hensleya ni le povsem nedopadljiva, pač pa kar ostudna. Na njej je namreč risba človeka, ki vleče iz sebe kožo. Seveda tudi pri tej izbiri skupina ni imela prav nobenega vpliva.
K sreči so bili glasbeni mediji v svojih kritikah do albuma »Salisbury« bolj prizanesljivi kot do prvenca, pa čeprav je delovalo, kot da so pri opisih ostajali prezaposleni z iskanjem njegovih trdorockovskih vsebin in tako izgubljali vpogled v celovitost izdelka.
Po snemanju albuma je skupino zapustil Keith Baker. Vzrok je tičal v njegovi nesproščenosti, ko je bilo treba biti na odru. S “Salisbury” je bend prvič krenil tudi na turnejo po ZDA, in ko je prišlo do te ponudbe, je Baker sodelovanje odklonil in moral zasedbo zapustiti. To ni ogrozilo turneje, na kateri so Uriah Heep delali družbo Three Dog Night in Steppenwolf. Bend je v svoje vrste na bobnarski poziciji rekrutiral Iaina Clarka, ki je k Uriah Heep prispel iz britanske progresivnorockovske formacije Cressida. Tudi slednji so bili pod okriljem založbe Vertigo Records. Vendar pa so bili Uriah Heep od komercialnega uspeha še vedno oddaljeni. Ta ni bil daleč. Do njega sta skupino ločevala naslednja dva albuma. Še leto in pol torej.
Album “Salisbury” je izšel v februarju 1971 in na lestvicah ni zapustil omembe vrednih sledi. Na britansko lestvico najbolje prodajanih albumov se ni uvrstil, na Billboardovi lestvici pa je zlezel do 103. mesta. Bolje mu je šlo v Avstraliji (19. mesto), Italiji (20. mesto), Nemčiji (31. mesto) in na Finskem (3. mesto). Marca 1971 je izšel single za skladbo »Lady In Black«. Izdan je bil v več različnih verzijah, ki so na B-strani vsebovale bodisi skladbo »Simon the Bullet Freak« bodisi »Bird of Prey«. Z izjemo finske lestvice najbolje prodajanih singlov, kjer je zasedel 16. mesto, mu na ostale lestvice ni uspelo priti. Leta 1978 je ob ponovnem izidu uspel prodreti na nemško lestvico 20 najbolje prodajanih hitov, na kateri se je obdržal celih devet tednov. Njegova najvišja pozicija je bilo peto mesto. V Švici se je odrezal mesto slabše.
Za skupino z vsega enoletnim stažem je »Salisbury« album, ki bi ga podobne skupine izdale šele kot svoj peti ali šesti studijski album, pred tem pa previdno gradile na svojem imenu in komercialnem uspehu. A ne Uriah Heep. »Salisbury« je bil drzen in odločno odmerjen korak navzgor, bend pa je v ekstremno kratkem času potrdil natanko tisto, kar je nakazoval prvenec. Da poseduje izjemne artistične talente, ki so se kapitalizirali v izvrstnem zrelostnem presežku njegovega tedanjega artizma. Zahvaljujoč zlasti komponističnemu daru genialnega Kena Hensleya, ki je kot avtor glasbe na tem albumu stopil na kreativno pročelje skupine.
Avtor: Aleš Podbrežnik
