Leto 1969 je za Led Zeppelin obveljalo kot leto ekspanzije supernove rock’n’rolla, ki je ni bilo mogoče več spregledati. Naenkrat je ta nova zvezda zasijala z vso intenziteto. Tega leta so zgradili izjemno pisto s katapultom do nesmrtnosti in postali popularni na obeh straneh Atlantika. Najprej so januarja tega leta izdali studijski prvenec, potem pa v oktobru istega leta še drugi album. Bend si je s serijo za tiste čase neverjetno energičnih koncertov, izboril status skupine, ki je simbolizirala do takrat še neviden seksapil in pobalinstvo ter šokantno surovo verzijo rocka in rolla, krepko križanega z retoriko bluesa. V letu 1970 so vsi težko čakali na novi album. Pravzaprav je bil tretji album skupine “III” najbolj nestrpno pričakovani album tega leta. Vsi so namreč čakali na novi tip skladbe Whole Lotta Love. In?
Že mesece pred uradnim izidom albuma »III« je John Bohnam »svaril« predstavnike medijev, da bo naslednji album »akustičen« in da bodo skladbe na njem najboljše, kar jih je skupina do tega dne predstavila javnosti. Nihče tega ni jemal dovolj resno. Album ni le akustičen. Je mnogo več od tega. V primerjavi s predhodnikoma je celo art. Led Zeppelin z njim samih sebe niti niso presenečali, medtem ko je bil svet, ob izidu tega albuma, v šoku.
V času, ko so po planetu že lomastili silno hrupni rock bendi tipa Deep Purple z albumom Deep Purple In Rock, ali Uriah Heep s prvencem, pa prebujajoči se Black Sabbath z dvema albumoma v žepu, ali Ten Years After s “Cricklewood Green”, so Led Zeppelin ubrali drugačno pot, kot so jo narekovali takratni trendi, in z novim dosežkom pokazali, da nosi skupina mnogo širši artistični potencial ter domet, kot se je to predvidevalo. Led Zeppelin so seveda znova dostavili rock in blues in šundr – po običaju, vendar pa je bil ta tokrat precej bolj skrbno razmeščen. Kitara ni več nujno dominirala, aranžiranje je postalo bolj »demokratično« in med seboj spravljivo – se pravi uravnovešeno, predvsem pa je John Paul Jones lahko izkoristil svoj arzenal večplastno stesanega glasbenika. Prednost so dobili akustični aranžmaji, integracija mnogih instrumentov, od eksotičnih tolkal do navadnih žlic, mandoline,… John Paul Jones je ob svojem standardnem basiranju uporabil tudi kontrabas, dodal v aranžmaje godala ter klaviature. V That’s the Way je npr. odigral bas kitaro z naprstnikom, kar je praksa igranja slide kitare. Robert Plant je dokazal, da lahko njegov vokal brez mnogo truda vžiga tudi ob normalnem petju, brez frenetične preže, ki je bila na preteklih dveh albumih pretežno pod vsako ceno uperjena le v klatenje tonov na koncu pete oktave. Bend je svojo retoriko rocka in bluesa razširil na integracijo elementov folk glasbe, svetovne glasbe in countryja. To je storil tako, da je ostal Led Zeppelin karakter do potankosti zadržan, v eklekticizmu pa zrelostno nadgrajen.
Spomladi 1970 sta se Page in Plant odločila, da skupaj s svojim družinama, odpotujeta na oddih v Kambrijsko hribovje locirano v Walesu. Na oddih. Nič drugega. Bend je samo v zadnjem letu odigral 150 koncertov, konec leta 1969 pa že začel pisati novi material. Oddih je bil nujen. Vsekakor pa to ni bil navaden oddih. Vplival je na končno podobo albuma »III«, kar naznanja tudi posebna zahvala lokaciji Bron-Yr-Aur, ki je pripisana na ovitku albuma. Na idejo je prišel takrat 22 letni Robert Plant, ko je iz glave priklical otroške spomine, kako je s staršema nekoč obiskoval kočo iz 18. stoletja, imenovano Bron-Yr-Aur. Stara kamnita hiška torej, locirana sredi mistične valižanske pokrajine Snowdonia.
Robert Plant je kasneje povedal: »Bil je čas za “inventuro”, vsekakor pa ob tem nismo hoteli izgubiti momenta kreativnosti in navdihovanja. Poteza je bila izjemno priročna. Preživeti čas brez elektrike, ob svečah in vodi iz studenca.«
Jimmy Page dodaja: »Bili smo tako pred vsemi, da so ljudje težko razumeli, kaj za vraga se gremo. Še posebej kritiki se niso našli na isti valovni dolžini z albumom. Medtem, ko so novinarji govorili, da smo si z novim albumom zožili kreativni rang, je bilo kvečjemu obratno. Z novim albumom smo v artističnem smislu ekspanzirali.«
»Kot komponist in izvajalec sem zorel, navdih pa sem takrat našel v mnoštvu različne glasbe. V družbi odlične skupine sem imel tako priložnost, da preizkusim stvari, ki jih sicer na tak način ne bi mogel.« dodaja Jimmy Page.
Prav zavoljo tega nerazumevanja medijev, se je album na lestvicah slabše odrezal. Prav tako se album, v času izida, ni tako dobro prodajal, kot predhodna dva. Posnet v Londonu, na prizorišču Headley Grang, s pomočjo Rolling Stones Mobile studia, ter studiu Olympic, izšel pa 5. 10. 1970 pri založbi Atlantic Records. Album je produciral Jimmy Page, poleg pa sta sodelovala še Jeremy Andrew Johns in Terry Manning.
Ob njegovem izidu je nad slišano vsebino albuma marsikdo zavijal z očmi. Album je bil namreč obrnjen na glavo glede na tisto kar se je pričakovalo in kar bi, v očeh javnosti in kritikov, moral biti s težko dozo testosteronskih prebitkov, injicirani hard rock. Točno tisto, kar je vsega leto prej, Led Zeppelin povzdignilo med zvezde mednarodnega prizorišča. Kar šest skladb albuma »III« gradi aranžmaje tako, da izhajajo iz fraz Pageove akustične kitare. Bend je pri tem preizkusil prav vse kar mu je padlo na um. Od tradicionalno ljudsko in keltsko zvenečega instrumentala, ob katerem bi lahko podbrusil in zavrtel pete (Bron-Y-Aur Stomp), do country blues obešenjaštva (Hats Off to (Roy) Harper), pa blue grassa (Gallows Pole), kjer ne manjkata ne akustični, ne električni banjo. Brade so zrasle do mere, katerim bi zavidali tudi hobiti, v odrsko konfekcijo so vstopila razna pokrivala, bend pa je prevzel videz prebivalcev ruralnih farm. Narava albuma je večkrat pastoralna in zvoči organsko kar se da. Vso njegovo vsebino so odigrali Led Zeppelin sami. Brez gostujočih glasbenikov. Nekaj je bilo dodanih efektov – kar je normalno, sicer pa je album med snemanjem prevzel v polnem iztržku surov in avtentičen zvok. Tudi besedila so bila v celoti le besedila skupine. Njihov avtor je v celoti Robert Plant, ki je v smislu poeta, naredil odločen napredek. Novi album je bil odlična sinteza rock’n’rolla, folka in svetovne glasbe.
Zmrdovanje kritikov je skupino opazno iritiralo in Led Zeppelin tudi v nadaljevanju kariere niso kazali posebej prijateljskih odnosov do predstavnikov medijev. Nemara prav zato, ker jim mediji niso bili nikdar posebej naklonjeni, v obdobju izida albuma »III«, pa je bila ta nenaklonjenost toliko bolj poudarjena. Pa vendar. Kdor je skupino zelo dobro poznal, nad tem kar je prinašal album »III«, ne bi smel biti niti malo presenečen. Mimogrede. Page je svoj sitar privlekel v Anglijo mnogo prej kot je George Harrison z njim imponiral publiko in radijske postaje. Že globoko v šestdesetih, ko je Jimmy Page veljal za enega najbolj cenjenih studijskih glasbenikov, je možakar absorbiral prav vse kar je prišlo mimo njega in tako širil svoje obzorje in držal stik z aktualnimi trendi. Ob čikaškem blues bumu, se je Page takrat navduševal tudi nad folk kitarskima virtuozoma Bertom Janschem ter Johnom Fahreyem.
Dodajanje začimb »eksotike« v rock’n’roll je možno zaznati že na obeh prejšnjih Led Zeppelin albumih. Npr. v Babe I’m Gonna Leave You, kjer je stkanih skupaj kar nekaj različnih glasbenih elementov. Od neo-klasike, odklona znotraj solaže odigrane po skorajšnjem vzoru flamenka in skorajda metalskim fraziranjem. Kot bi oženil Joni Mitchell z metalom. Tudi Black Mountain Side vsebuje gostovanje indijskega glasbenika na tabli.
Immigrant Song, ki je najtrša skladba albuma, pa je pravzaprav zgodba o Vikingih ter njihovi invaziji. Skupina je namreč 22. 6. 1970 nastopila v islandskem Reykjaviku. Tamkajšnji postanek z dnevom, ki je svetil neverjetnih 24 ur, je bil za Plantovo inspiracijo pri pisanju besedil prav tako pomemben, kot oddih v Snowdoniji. Vsega teden dni kasneje, so Led Zeppelin nastopili na domačem festivalu v kraju Bath. Immigrant Song je zapustila med člani kvarteta tak vtis, da jo je skupina želela takoj predstaviti publiki in je z njo odprla koncert v Bathu. Bend je nastopil pred 150.000 glavo množico, igral več kot tri ure in izvedel kar pet dodatkov. Led Zeppelin so krenili na oder v času sončnega zahoda, dan pa je polagoma ugašal naravnost za odrom. Menedžer Peter Grant ni skrival zadovoljstva, ko je navdušeno spremljal uspešno predstavo svojih varovancev. Publiko in javnost pa je bolj, kot nastop v sončnem zahodu, šokiral trenutek, ko je Page zamenjal svojega Les Paula za akustično kitaro in je John Paul Jones vzel v roki mandolino. Plant je napovedal izvedbo skladbe z naslovom »The Boy Next Door«, ki sta jo Plant in Page edino dokončala med oddihom v Snowdoniji, in ki so jo pred izidom albuma »III«, Led Zeppelin preimenovali v That’s The Way. Bilo je prvič, da so Led Zeppelin pred domačo javnostjo zaigrali na akustiko.
Če se pomudimo še malo pri ostalih skladbah albuma, nosi npr. intenzivna, a misteriozna Friends, Pageov uglasitveni eksperiment, saj je želel s tem ujeti vibracijo drdranja tradicionalnih ritmov severnoafriške glasbe. Dodana orientalska tonaliteta, kot tudi godalni aranžmaji, pa izzivajo celo Holstovo delo Mars. S Friends si je skupina tako odstrla vrata, da nekoč ustvari kompoziciji, kot sta Kashmir ali/in Four Sticks. Tudi Stairway To Heaven in Over The Hills And Far Away imata na albumu »III« svoje prednike. Sorodnost je mogoče najti v skladbah That’s the Way in Gallows Pole.
Since I’ve Been Loving You je skladba, ki je nakazovala, kam se bo skupina razvijala v prihodnje. Page je zanjo dejal, da je odigrana v duhu bluesa, obenem pa odraža odsev skupne zavesti kvarteta, da se premakne naproti novim kreativnim sferam. Vsekakor je po vzoru bluesa »ujeta med dvanajst prečk«, vendar pa daje občutek, da se med svojo gradacijo vseskozi spreminja. Od začetka do konca. Z Jonesovim Hammondom.
In tisti brneči zvok, ki na prehodu veže skladbi Celebration Day ter Friends? Ta je bil dodan naknadno in sicer potem, ko je eden od tehnikov pomotoma zbrisal uvodni bobnarski vložek Johna Bohnama, za katerega je bilo sprva mišljeno, da se ga uporabi v Celebration Day. Lahko, da Bohnam ni želel še enkrat odigrati tega vložka. Prehod, ki veže oba komada med seboj, je sicer briljantna domislica.
Da se je Page navduševal nad Aleisterjem Crowlejem, takrat ni bila več novost. Kasneje je kupil celo njegovo hišo in posest v Loch Nessu ter se tja tudi preselil. Če so The Beatles na naslovnico albuma »Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band« dodali podobo Crowleya, so šli Led Zeppelin korak dlje. Del njegovih fraz (rekov) so vpeli na samo ploščo. To so izvedli v zadnji fazi masterizacije zvoka in za to je poskrbel Terry Manning. Izbrali so frazi: ‘Do what thou wilt’, ki se nahaja na prvi strani in ‘So mote it be’, ki se nahaja na drugi strani plošče. Namen je bil izkazati posvetilo Crowleyu. Jimmy Page seveda ni bil obseden s hudičem, sta ga pa od nekdaj privlačila okultizem in črna magija.
»III« ne sodi med komercialno najbolj razvpite dosežke skupine, je pa Page slikovito povzel duh časa v katerem je album nastal in njegovo artistično srž: »Vedeli smo, da je to česar smo se lotili, prava pot. Z albumom smo pravzaprav vstopili na nova glasbena tla. Kot bi se z mačeto prebijali skozi džunglo in pri tem odkrili svetišče, ki je bilo tisočletja skrito.«
Ko je album »III« izšel in se je ves prah polegel, so Led Zeppelin preprosto krenili dalje. Kot so to počeli vselej in tako začeli pisati in ustvarjati novi material, ki se je znašel na njihovem največjem albumu, to je “Led Zeppelin IV”. Tudi na tem albumu se je Page v aranžiranju obilno opiral na rabo akustične kitare. To je nemogoče preslišati v najbolj priljubljenih klasikah na čelu s Stairway To Heaven, Going To California, The Battle Of Evermore in Four Sticks. Potem pa razumi glasbene kritike.
Album »III« ohranja med vsemi Led Zeppelin albumi gotovo največ sodobnega značaja. Ohranja značaj večne aktualnosti. Tudi, ko ga poslušal v letu 2020, torej 50 let od njegovega izida. To pomeni, da je bend dejansko ustvaril artistični briljant, ki je vseskozi aktualno navdihujoč. Na njem so uspeli postreči z izredno kolizijo folka, svetovne glasbe, rocka in bluesa, kar ućinkuje naravnost enkratno in neponovljivo. Pri tem so instinkti in prvinski čuti – ob neslutenih talentih kvarteta, dosegli najvišjo stopnjo srčnosti in iskrenosti. Album »III« ostaja tudi po 50. letih, ki so pretekla od njegovega izida, v vsem poseben Led Zeppelin album. To je tisti album, ki raste z vsakim naknadnim poslušanjem in grabi vse bolj in bolj intenzivno. Album, ki nagrajuje poslušalca z bogato vsebino mnogih detajlov znotraj drznega in pogumnega aranžiranja. Pristop, ki je prinašal v rock leta 1970 neverjetno inovativnost. To pomeni, da so bili Led Zeppelin z njim dejansko pred časom in da je nemara čas ujel album »III« šele danes, to je 50 let kasneje.
Avtor: Aleš Podbrežnik
