King Crimson so 15.05.1970 izdali svoj drugi studijski album “In the Wake Of Poseidon”. Za evropski trg je album izšel pri založbi Island Records, založba Atlantic Records je izdala album za ameriški trg, Vertigo pa za novozelandskega. Album je bil posnet v londonskem studiu Wessex Sound, med januarjem in aprilom 1970. Producenta albuma sta bila Robert Fripp in Peter Sinfield. Skupina je s tega albuma izdala tudi single in sicer za skladbo “Cat Food”, za tisti čas izrazito nekomercialne narave. Na njegovi b-strani se je nahajal inštrumental imenovan Groon.
Ta album je pred začetkom snemanja, to je še konec leta 1969, zaznamoval skorajšnji razpad skupine, saj so ostali v njej zgolj kitarist Robert Fripp, poet Peter Sinfield ter vokalist in basist Greg Lake.
Kljub temu je skupina ustvarila nov odličen studijski dosežek, ki se ponaša z eklektičnostjo in velja za absolutni unikat rock unverzuma. Kot tak je v tistem času še naprej odstiral nove dimenzije ter tlakoval vzletno stezo za nadaljnji razcvet novo rojenega žanra imenovanega “progresivni rock”. “In the Wake Of Poseidon” je album nenavadne in edinstvene eksperimentalne mešanice šundra lomasteče apokaliptičnih kitarskih fraz, ostrih kontrastov muzikalične nalezljivosti, ki se je prikradla v karakter skladb zavoljo vplivov The Beatles popa, nežno mističnih balad, šelesteče grabežljivosti melotronskih zvočnih pregrinjal ter skrivnostnih avantur atonalne nebrzdanosti, kar zadržuje avantgardno držo skupine, utemeljeno s prvencem “In the Court Of the Crimson King“.
Za albumska vrhunca je moč razglasiti Frippovo kitarsko divjaštvo v kompoziciji “Picture Of A City” in dihjemajoči vokalni pristop Grega Lakea v naslovni skladbi albuma, kar je bil hkrati tudi Lakeovo zadnje dejanje v ekipi King Crimson, preden se je priključil k ELP (Emerson Lake & Palmer).
Zahvaljujoč uspehu prvenca “In the Court of the Crimson King” je skupina v tem turbulentnem in negotovem obdobju uspela še vedno zadržati dovolj zaleta in vzgonskega vetra, da posname in izda v maju leta 1970 novi studijski album, ki se je zavihtel na četrto mesto najbolje prodajanih plošč Velike Britanije ter še danes velja za dosežek skupine, ki je v celotni karieri skupine dosegel najvišje mesto na glasbenih lestvicah. Bend je prejel laskava priznanja glasbenih kritikov, eden med njimi, pa je takrat v zvezi z albumom zapisal sledeče: “Če bi bil Wagner danes še živ, bi sodeloval s King Crimson.”
Po vseh težavah je Frippu, Sinfieldu in Lakeu, edinim preostalim članom originalne zasedbe le uspelo okoli sebe izbrati sijajne priložnostne glasbenike ter tako še utrditi postavo. Glavni zadetek med njimi je bil zlasti genialni flavtist in saksofonist Mel Collins (ex-Circus) , ki je bil že takrat sila iskan priložnostni glasbenik in je bil edini glasbenik (poleg Frippa in pisca besedil Sinfielda), ki je ostal član zasedbe tudi po tej plošči. Nekdanji Frippov sošolec Gordon Haskell namesto Lakea poje na prelepi baladi “Cadence And Cascade”. Slednjega je Fripp povabil k sodelovanju tudi na njihovi tretji plošči.
Čeprav nemara deluje, kot da se je bend za novi album obnovil v novi postavi (okteta), pa sta ga dejansko predstavljala v tistem času samo dva (ustanovna) člana. Fripp in Sinfield. Greg Lake je bil z glavo in mislimi takrat že pri ELP. Preostali glasbeniki, ki so sodelovali na albumu, so bili dejansko na nek način najeti oziroma bili priložnostni glasbeniki. Ob Frippu, ki je prevzel na tem albumu tudi igranje melotrona, Sinfieldu ter poslavljajočem se Lakeu, so na albumu sodelovali še: Michael Giles (bobni), Peter Giles (bas kitara), Keith Tippet (klavir), Mel Collins (saksofon & flavta) in Gordon Haskell, ki je prispeval vokal za balado ‘Cadence And Cascade’.
Kar tri skladbe se ukvarjajo z vplivom okolja na človeštvo in obratno (“Pictures Of The City” (originalno “A Man A City”), “Cadence And Cascade” ter “Cat Food”), medtem ko je celotna trilogija “Peace”, naslovna skladba ter “Devil’s Triangle” (originalno “Mars”) posvečen mirovništvu. Band je torej ponovno ustvaril odlično ploščo, ki je bila v marsičem nadgradnja neponovljivega prvenca, vendar nekoliko bolj avantgardna.
“In the Wake of Poseidon” na splošno sicer v mnogočem sledi glasbenemu vzdušju in uspešnemu receptu s prve plošče. Glasbeno in slogovno, vsaj v prvem delu plošče, ni kdo ve kakih posebnih slogovnih odklonov glede na prvenec, kar je pravzaprav nenavadno za ta band, a zato v drugem delu naletimo na nekaj njihovih najbolj avantgardnih skladb, ki pomenijo bistveno razliko med to in prejšnjo ploščo.
Po Sinfieldovih besedah je prejšnja plošča posvečena Zevsu oz. Frideriku II, nova pa, kot pove že njen naslov, Pozejdonu.
Album krasi vrhunska naslovnica avtorja-mistika Taama De Jonga. Predstavlja 12 človeških arhetipov in hkrati nasprotij (vsak ima svoje nasprotje). Na naslovnici tako vidimo (po Sinfieldovem konceptu) med drugim grškega boga Dioniza (v besedilu imenovan “Madman”, nasmejan rdečelični obraz-hedonist), boginjo Demetro (resna temnolasa ženska z luno-starodavna modrost, sile narave), Hada (rogati bradač s čelado, (simbol) bog podzemlja-vojna in smrt), svetlolaso deklico s ključem (simbol čistosti, nedolžnosti), harlekina (pogum), črnca (suženjstvo), starca z očali (“Cold Plato Spawn”, hladni zarodek racionalizma-znanstvenik) in starko-žanjico (Harvest Hag, predstavnica starih znanj, konzervativka, se upira napredku), Hekato (Midnight Queen, čarovnica, ženska z modrimi lasmi), boga morja Pozejdona (starec s krono), modreca oz. astronoma (možakar s koničasto kapo in zvezdami), in Mati Naravo (spokojni, speči obraz v travi).
“In the Wake of Poseidon” je torej odličen naslednik, albuma ki ga je bilo težko naslediti. King Crimson so z njim v mnogih pogledih presegli studijski prvenec. Glasbeno, slogovno in sporočilno. “In the Wake of Poseidon” zvesto in po slogu sledi predhodniku, kljub temu pa ostaja prezrt album v diskografiji skupine, saj ga večno senči njegov sloviti predhodnik. Naj večina kritikov govori kar hoče, resnica je da pravzaprav glasbeni kritiki nikoli niso bili zadovoljni z nobenim naslednjim King Crimson albumom, ker so vedno pričakovali, da bo tak kot njegov predhodnik, če pa ne pa so jim očitali, da se ponavljajo kar je popolnoma netipično za to skupino. “In the Wake of Poseidon” je bil še najbližje temu principu, ko primerjaš dva albuma glasbenega opusa skupine King Crimson med seboj.
“In the Wake of Poseidon” je torej prav po zaslugi nekaterih novih avantgardnih elementov, še manj predvidljiva plošča kot prvenec in zato prava poslastica za glasbene sladokusce.
avtorja: Peter Podbrežnik & Aleš Podbrežnik
uredil: Aleš Podbrežnik
Več informacij o albumu in skupini King Crimson lahko izbrskate v razširjenem RockLine eseju oziroma poglobljeni recenziji albuma “In the Wake of Poseidon avtorja Petra Podbrežnika.
Prav tako lahko preberete tudi podoben prispevek na temo 50 let izida albuma “In the Court of the Crimson King”. Tudi tega je za RockLine pripravil Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik!
