Pred kratkim je praznoval svojih 50 let tudi tretji studijski album legendarnih agrarno-progresivnih rockerjev iz Velike Britanije Jethro Tull, poimenovan “Benefit“. Že res, da ne gre za prelomni album njihove kariere, je pa pomembna njegova tranzicijska vloga, ki je velikane progresivne rock obrti leto kasneje pripeljala do tako želenega preboja s studijskim naslednikom in med pravoverno rockersko srenjo obče ponarodelim »Aqualung«. Zato si tudi »Benefit« zasluži nekaj »spominskih« vrstic.
Točka, ko se je skupina polagoma začela transformirati v progresivno rock silo, je bil dejansko prihod Martina Barreja. Vsekakor je k temu pristavil svoje tudi John Evan, a o njem več v nadaljevanju. Prihod Barreja je podžigal (za tisti čas) inovativno vizionarstvo Iana Andersona, kot tudi njegov vražji odrski ekscentrizem, ki je med publiko kupoval vse več in več simpatij. Barre se spominja: »To je bila točka preloma za vse tisto, po čemer smo postali prepoznavni, in vse tisto, zavoljo česar smo pričeli navdihovati tudi druge skupine.«
Bend se je vrnil domov z zelo uspešne ameriške turneje, med katero je prejel tudi povabilo, da se pridruži nastopajočim na festivalu Woodstock, kar pa je Ian Anderson zavrnil, saj ni želel, da se skupino povezuje s takratnim globalnim maršem hipijev. Po vrnitvi iz ZDA so bili člani skupine kar precej izčrpani, prav tako pa so se jim porušile predstave o deželi, kjer naj bi se cedila med in mleko. Dodatne glavobole je Andersonu povzročala že omenjena hipijada, prav tako pa so zavoljo krhanja odnosov naraščala trenja med skupino in takratno založbo. To reflektira tudi Andersonovo komponiranje materiala za album »Benefit«, ki je bil posnet med decembrom 1969 in januarjem 1970. Zaradi teh okoliščin je bolj temačen od predhodnika »Stand Up«. Kakorkoli, tranzicija je bila nujna, sicer bi Jethro Tull težko prišli preko albuma »Benefit« do »Aqualung« ter naprej do točke, ko so se odkatapultirali na pročelje najvidnejših skupin vse bolj aktualnega žanra, ki se ga je prijela oznaka progresivni rock.
V tem obdobju je skupina uživala enega redkih trenutkov daljše stabilnosti v postavi, pri čemer je Anderson želel k sodelovanju pridobiti tudi klaviaturista. Se pravi petega člana. Tako je uspel privabiti svojega nekdanjega John Evan Band pajdaša Johna Evana. Evan je ostal v Londonu, potem ko je njegova skupina John Evan Band razpadla. Z Andersonom sta si delila stanovanje, prav tako pa je Evan takrat ravno začenjal s študijem na Univerzi v Londonu. Anderson in Evan se nista mnogo videvala, ker je Anderson nenadoma postal zelo obremenjen z aktivnostmi, vezanimi na Jethro Tull. Evan je kolebal o priključitvi k skupini, ker ni želel zanemarjati študijskih obvez. Na koncertih in v studiu Evan še ni bil uradno priključeni član. Zato se Jethro Tull na ovitkih albuma »Benefit« še vedno pojavljajo kot kvartet. Konec januarja 1970 se je skupina znova znašla v BBC-jevi oddaji Top of the Pops, kjer je izvedla skladbo Witch’s Promise. Že z Evanom na odru.
Odlično sprejet predhodnik »Stand Up« je skupini ponudil varno ustvarjalno zaledje in Jethro Tull so se lahko z novimi idejami in zvokom še samozavestneje podali v svobodoljubna prostranstva eksperimentiranja, s čimer so se slogovno odločneje odmaknili od predhodnih dveh albumov in pustili vplive bluesovskih korenin še dlje za seboj. »Benefit« se je ob izidu, 20. 4. 1970, zavihtel na 4. mesto britanske lestvice najbolje prodajanih plošč in 11. mesto tovrstne ameriške Billboardove lestvice. Uspeh je skupini odprl pot do največjih koncertnih prizorišč. Med drugim so Jethro Tull naenkrat polnili tudi arenska prizorišča, ki so sprejela tudi po 20.000 ljudi. Skupina si je na novi ameriški turneji zacementirala status cenjene koncertne atrakcije.
V avgustu tega leta so Jethro Tull nastopili na britanski različici Woodstocka, to je Isle of Wight festivalu, kjer jih je na odru videla do tistega dneva največja množica obiskovalcev. Nastopu na festivalu Isle of Wight je sledila nova ameriška turneja. Po njenem koncu je Glenn Cornick zapustil skupino. Cornick je kasneje sicer povedal, da ga je iz skupine odpustil Ian Anderson, čeprav je po pričevanju takratnega menedžerja skupine in producenta Jethro Tull albumov Terryja Ellisa skupina »povabila Cornicka, naj odide«. Ellis dodaja, da je skupina obenem nudila Cornicku popolno podporo in ga vzpodbujala, da ustanovi svojo novo skupino. To je tudi storil in nastali so Wild Turkey, ki jih je mnogo dekad kasneje oživil za nastop na eni izmed Jethro Tull konvencij. Cornick je preminil v avgustu 2014. Povsem verjetno je, da ko je počilo, je Anderson Cornicka dejansko odstrelil iz skupine. Anderson pravi, da so se pričeli Jethro Tull s Cornickom razhajati med ameriško turnejo. Glenn se je namreč levil v vse večjo »žurersko žival«, kar ni šlo skupaj s preostalimi tremi člani, ki so hodili spat s kurami in po koncertih vsak v svoji hotelski sobi raje prebirali knjige.
Torej … Benefit je v primerjavi s predhodnikoma znatno bolj variabilen album. Nekatere skladbe so bile zastavljene posebej ambiciozno, kot to naznanja otvoritveni, občasno shizofreni »With You there to Help Me«, ki ga zaznamuje kontrast med milino meglic naverbiranega zvoka flavte in večjim vložkom decibelov v druženju Barrejevega fraziranja z Andersonovo flavto. Gorečnost Barrejevega fraziranja in Andersonove nebrzdane flavtistične »zaletavosti« v kombiniranju z momenti sofisticiranosti dosega vrhunec v »For Michael Collins, Jeffrey And Me«, kar zgolj poudarja slogovno tranzicijo albuma napram progresivni rock drži.
Aranžiranje je postajalo kompleksnejše, česar ne prikrivajo »Nothing to Say«, »A Time for Everything« in »To Cry You A Song«, pri čemer pa album spretno uravnovešajo točke, kjer prednjačijo strukture folk glasbe, kot je to poudarjeno v »Inside« ali mistični »Alive and Well and Living In«.
Treba je izpostaviti tudi takratno pomanjkanje samozavesti založbe Island Records. Ni namreč vedela, ali se bo “Benefit” sploh komercialno ‘prijel’, in če se bo, kako se bo. Tržišče je bilo zanjo velika uganka. Tako je tipala tržišča na različne načine, kar pa je bilo v navzkrižju z artistično pozo Iana Andersona in tovarišije, zaradi česar Andersona še danes zapopade glavobol. Skladba Teacher, ki je v Veliki Britaniji izšla le kot b-stran singla “Witch’s Promise”, na evropsko verzijo albuma ni bila vključena, Andersona pa boli glava predvsem zato, ker je želela založba skladbo, v kateri sta dve kitari in brez slehernega aranžmaja za flavto. “Teacher” pa se je nahajala na verziji albuma, ki je izšel na ameriškem tržišču. Evropska verzija albuma »Benefit« je namesto nje vsebovala »Alive and Well and Living«, ki je na ameriški ni bilo. Ti dve skladbi sta si slogovno zelo oddaljeni, kar je dokaz, da založba ni vedela, kaj bo publika pograbila. V zvezi s tem Anderson še danes zmajuje z glavo, saj mu rockersko trša Teacher nikdar ni bila niti malo všeč. Na tej točki je Andersonova že kar pregovorna trmoglavost in vztrajnost pokazala založbi zobe in že z naslednjim albumom so Jethro Tull postali zvezda, ki je zasijala s takšno intenziteto, da je nihče na planetu ni mogel več spregledati.
Cornicka je po ameriški turneji zamenjal basist Jeffrey Hammond – Hammond, skupina pa je še v času snemanja albuma »Benefit« vzpostavila tudi most sodelovanja z Davidom Palmerjem in tako krenila v najbolj plodovito ero svojega ustvarjanja. Kakorkoli je odlični »Benefit« obstal vrinjen med dvema uspešnejšima Jethro Tull albuma in tako ostal v obširnem diskografskem opusu skupine krivično spregledan, pa prinaša prav ta album tisti bistveni ključ, ki je skupini odprl vrata do tega, da je v naslednjem letu posnela zelo velik, če ne kar najpomembnejši album svoje kariere. Album, ki mora soditi pod obvezno zbirko umetniških relikvij slehernega gospodinjstva, ki da kaj nase in na rock’n’roll. O tem pa več kdaj drugič.
Kdor med vami želi izvedeti še več o albumu “Benefit”, lahko (vedno) prebere poglobljeno in razširjeno recenzijo avtorja Petra Podbrežnika, ki je bila na naših straneh prvič objavljena davnega 17. 6. 2006!
Avtor: Aleš Podbrežnik
