Pred dobrim tednom dni je minilo natanko pol stoletja, ko so Deep Purple s svojim četrtim studijskim albumom »Deep Purple In Rock« oznanili novo ero rocka in se zavihteli na svetovni piedestal ene največjih in najbolj pomembnih skupin, ki so ukrojile podobo rocka in rolla, ali kar heavy rocka. Po tem albumu svet rocka ni bil nikdar več tak kot prej. Gre za eno temeljnih in najpomembnejših del v smislu evolucije sloga in zvoka skupine, ki je s svojo radikalnostjo, kot domino efekt povzročil posledično radikalizacijo zvoka in sloga rocka in rolla. To je eden tistih povestnih in dobesedno v skalovje vklesanih rock albumov v zvezi s katerim torej zares ni težko ustvariti bajeslovnega mita.
Vendar pa pot Deep Purple do tega brezčasnega skalovja še zdaleč ni bila lahka. Po treh albumih, ki so sicer namigovali na to, da gre za skupino potencialno perspektivnih razsežnosti – vsekakor zanimivih, pa so skupini prepoznavnost (zaenkrat samo onkraj atlantske luže) zagotavljale predelave skladb izvajalcev: Cream, Joe Stump, Jimi Hendrix, The Beatles, Neil Diamond, Donovan ter Ike & Tina Turner. Bend se je s svojim tretjim albumom »Deep Purple«, ki je izšel v juniju 1969 znašel na nekakšnem artističnem razpotju. Na tem albumu je Deep Purple zajela nekakšna transgresija vpenjanja psihadelično-progresivnorockovskih nastavkov. Nihče znova ni vedel kaj lahko pričakuje v nadaljevanju njihove kariere.
Pomislite. Začetek sedemdesetih. Svet je ravno prihajal k sebi od mačkastega glavobola, ki ga je povzročila hipijada zatikanja cvetic v puškine cevi. The Beatles so razpadli, Jimi Hendrix – mož ki je predstavil rock kitaro množicam – je nenadoma mnogo prezgodaj preminil, sloviti »kuščarski kralj« Jim Morrison, pa je imel le še nekaj mesecev pred seboj, preden se Jimiju pridruži. Cream in Blind Faith so ugasnili tako bliskovito, kot so meteorno zasijali z multi-milijonsko prodajo svojih plošč. Ostali so The Kinks in The Who, ki so sredi šestdesetih pričeli prispevati skozi svoj glasbeni arzenal višji nivo decibelov. No, niso bili edini, so pa bili v tem početju med zgodnjimi.
V začetku leta 1970 so Black Sabbath z izdanim prvencem ter kovanju izrazito težkih rifov in grotesknih, »strašljivo-zlobnikavih« besedil nakazali, kam se podaja ena od novih verzij rocka, ki temelji na poudarjenih kitarskih frazah (heavy metal). Na drugi strani so tu bili Led Zeppelin, ki so do leta 1970 hitro izdali dva albuma. Njihov zvok je kreiral surov in nebrzdan hrup, obtežen z »blues roots« retoriko, razvratom, pa tudi občasnimi folk vložki, ki pa je zavračal sleherno enačenja z oznako “heavy”. Deep Purple so z albumom »Deep Purple In Rock«, ali skrajšano »In Rock«, tako vstopili v navezo nesvete trojice, ki je za lepo ero so-definirala podobo razvoja rocka temelječega na favoriziranju nasršenosti kitar. Ob vsem sproščenem hrupu za tisti čas oglušujoče narave in barvito virtuozni igrivosti, ki ga je poosebljal »Deep Purple In Rock«, so delovali Black Sabbath rigidno, štorasto in robato. Tretji studijski album zasedbe Led Zeppelin, za povrhu zabeljen akustično in folkovsko, pa se z obsežnim arzenalom predstavljenih rifov na “Deep Purple In Rock”, ni mogel niti približno kosati. Nasploh pa s šegavim rondojem, ki ga je generirala raznolika kanonada nebrzdanega kitarskega fraziranja v kombiniranju s skalovitim zvokom orgel, s čimer je bil »Deep Purple In Rock« v prebitku obtežen.
Po prvencu “Shades of Deep Purple” in njegovem nasledniku “Book Of Taliesyn“, tudi tretji album “Deep Purple“, skupini ni prinesel posebnega napredka razen, da so jo »poredni« mediji na ameriški celini prenehali primerjati z Vanila Fudge, obenem pa je polagoma nakazoval, da se člani prve postave Deep Purple polagoma razhajajo. Jon Lord – v prvi Purple eri tihi vodja in vizionar skupine, Richie Blackmore in Ian Paice, so se želeli preizkušati v bolj agresivnem in tršem zvočnem pristopu, za kar pa so čutili, da jim Rod Evans in Nick Simper, preprosto ne bosta mogla slediti.
Tako se je Blackmore nekega dne obrnil na svojega kolega Micka Underwooda iz njunih skupnih The Outlaws časov, da mu priporoči kakšnega dobrega pevca. Mick ni mnogo ovinkaril in je predlagal, da naj o tem povpraša kar Iana Gillana, ki je takrat skupaj z Underwoodom deloval v skupini Episode Six. Ne pozabimo. Taisti Mick Underwood je kasneje ustanovil Quartermass, Blackmore pa z Rainbow predelal edini Quartermass hit za skladbo Black Sheep of the Family. A to je že druga zgodba. No, nobena skrivnost ni bila niti ta, da je Gillan že takrat snoval idejo skupaj z Underwoodom in Episode Six basistom Rogerjem Gloverjem, da sami ustanovijo svojo skupino, saj je začutil, da se Episode Six ne premikajo nikamor. Tako sta se Lord in Blackmore ob prvi pravi priložnosti odpravila na koncert skupine Episode Six, pri čemer je pred tem Blackmore že opravil snubitveni razgovor po telefonu z Gillanom o potencialni pevčevi priključitvi k Deep Purple. Gillan novice ni mogel zadrževati in je še pred koncertom to naznanil Gloverju, zato je celoten bend takoj spoznal, da se odvija vzporedno z njihovo, še ena zgodba. Richie je med koncertom celo sam zlezel na oder za skupni jam s skupino. Drugega dne so člani skupine obelodanili namero Gillana, da zapustil skupino, svoji menedžerki Glorii Bristow. Vsi so se zedinili glede pevčevega odhoda, v zameno za blagoslov pa je Gillan obljubil, da bo vestno opravil vse obligacije, ki ga vežejo do skupine, vključno s sodelovanjem na preostalih že potrjenih koncertnih terminih.
Ker so iskali Deep Purple tudi basista, je Gillan moral že v tem času namigovati Gloverju, naj sam premisli o opciji priključitve k Deep Purple. Vendar pa Glover, kot ustanovni član skupine Episode Six, nikakor ni želel česar koli, kar bi lahko vodilo v razpad Episode Six. Nenazadnje je bil njen član od dneva »nič«. To vse se je dogajalo skoraj natanko leto pred izidom albuma »Deep Purple In Rock«. Do Gloverja so prišli Deep Purple nekoliko težje, a so naposled dosegli konsenz. 7. 6. 1969 sta se Glover in Gillan zglasila pri Jonu Lordu doma. Ian In Roger sta Jonu predstavila material, ki sta ga ustvarila sama skupaj. Ker pa so imeli Deep Purple prav na to popoldne zabukirano snemanje, so lahko uporabili basista le v primeru snemanja in v nobenem drugem kontekstu. Zato so to izkoristili tako, da so posneli zgodnjo verzijo skladbe Hallelujah. Ta je bila mišljena kot naslednji single namenjen izdaji na ameriškemu trgu. Lord je bil nad Gloverjevim igranjem dodatno navdušen, je pa Rogerju delovala ideja o tem, da naj izide Hallelujah kot single, precej bizarno, saj je sam smatral skladbo za preveč plitko. Prav tako je Gloverja prvo srečanje z Lordom, Blackmoreom in Paicejem, spravljalo v smeh zavoljo njihovih pričesk in nasploh videza, ki je deloval za tisti čas v Gloverjevih očeh staromodno. Naslednji dan je bil Glover sprejet k Deep Purple. Skozi junij sta morali obe skupini izvesti serijo koncertov, pri čemer sta Deep Purple menedžerja (HEC Ltd.), to sta bila Tony Edwards (kot »E«) in John Colleta (kot »C«), namignila Gloverju in Gillanu, naj se držita v tem času čim dlje od Episode Six menedžerke Glorie Bristow, ker bi ta zelo verjetno lahko doživela živčni zlom.
V novi postavi so se Deep Purple tako na skrivaj že sestajali in gradili naprej na skladbi Hallelujah, pri čemer Simper in Evans niti v sanjah nista slutila, kaj se v ozadju pripravlja, misleč da ostajata njuni mesti pri Deep Purple še naprej intaktni. V eni izmed časovnih »lukenj« med nastopil Mk I postave, sta Blackmore in Lord, zabukirala prostor v Hanwell Community Centre, kjer je skupina v Mk II postavi prvi dan izvedla nekaj jamov, naslednjega dne pa skladbo Hallelujah tudi posnela. Zatem so zabukirali studio De Lane Lea, kjer so posneli tudi končno verzijo skladbe. Skozi julij so, tako Deep Purple, kot Episode Six, izvajali koncertne nastope. Na enem izmed datumov sta skupini nastopili celo skupaj, pri čemer je bilo zanimivo prvo srečanje Gloverja z roadie-ji. Ko je po nastopu pričel sam pospravljati svojo opremo, se je od nekod nenadoma vzel možakar rekoč, naj nikar ne opravlja brez potrebe njegovega dela, kar je basista, nevajenega na takšno komoditeto, močno šokiralo.
V juliju 1969 sta Evans in Simper počasi izvedela za svojo usodo. V zvezi s tem nikakor nista našla razloga za pretirano veselje. Še več. Brezbrižnega Simperja je celo dražil njegov prijatelj, ko mu je po telefonu namignil: »Slišal sem, da bojda ne igraš več pri Deep Purple?« Nick mu seveda tega ni verjel, je pa vsega nekaj dni zatem to novico prebral v enem izmed tiskanih medijev. Postava Mk I je svoj zadnji nastop odigrala v začetku julija 1969 sredi velškega Cardiffa, že teden dni zatem, pa so Deep Purple izvedli svoj prvi koncert v Londonu s povsem novo, to je Mk II postavo. Gillan je na tem koncertu prvič v svoji glasbeni karieri uporabil konge. Z njimi se je lahko kratkočasil med daljšimi instrumentalnimi vložki preostalih članov skupine. Sam je bil vzhičen. Prvi nastop skupine je pospremil z osebnim spoznanjem, da je pristop Deep Purple do glasbe povsem radikalen in zelo abstrakten. Povsem drugačen, kot so do glasbe v tistem času pristopali npr. Black Sabbarth, Jethro Tull ali Led Zeppelin.
In kaj je bilo z Evansom ter Simperjem v nadaljevanju? Nič bistveno posebnega. Rod Evans se je priključil zasedbi Captain Beyond, preden pa je povsem poniknil s scene, je še postal vodja »nesrečnega ponaredka Deep Purple«, ki je bil po sproženem sodnem postopku kaj hitro ugasnjen. Simper je ostal v Londonu, kjer je ustanovil skupino Warhorse, kasneje pa se je preživljal kot soboslikar in slikar. Nasploh slednji se je težko sprijaznil z načinom, kako so se Deep Purple obeh glasbenikov znebili. A tudi to je imelo pozitivne lastnosti. Vsa ta čustva ljubosumja, izdaje in jeze, ki so obkrožala nastajanje Mk II postave, so se izkazala kot pomemben katalizator, ki je podžigal kreativnost novih Deep Purple.
Ker so člani skupine posedovali za tisti čas bravurozne tehnične vrline, Gillan pa je veljal v tistem času za osupljivega pevca, saj je razvijal izredno vokalno moč v sleherni legi, je kvintet lahko sproduciral med nastopi izjemno odrsko pošastnost, ki je bila za tisti čas nepredstavljiva. Medtem so se strasti med Glorio Bristow in HEC Ltd. menedžmentom umirile, Episode Six, pa so tudi sprejeli v svoje vrste možakarja, ki je bil hkrati basist in pevec, to je nekdanjega Big Three člana Johnnyja Gustafsona. Episode Six so svoj zadnji nastop z Gillanom in Gloverjem odigrali 26. 7. 1969.
Roger Glover je v zvezi z enakovrednimi prispevki vseh petih članov nove postave povedal tudi sledeče: »Ritchie ni bil le kitarist, bil je briljanten inovator. Bil je fenomenalen v tem kar je počel v poznih šestdesetih ter zgodnjih sedemdesetih. Ustvarjal je stvari, katerih si sam nikdar ne bi domislil. Bil je nalezljiv in dinamičen komponist. A menim, da tega sam ne bi bil sposoben ustvariti. Potreboval je ostale. V skupini je nosil vlogo karakterja motivacije.«
Ko smo pri Richieju, velja izpostaviti incident iz zakulisja, ko je bend nastopal na enem izmed koncertov leta 1970. Richie se spominja: »Večkrat krivim za to samega sebe. Bili smo v klubu Rock’n’Roll Circus. Šlo je za večje prizorišče v Franciji. Sam ne poznam vzroka zakaj je temu tako, a od nekdaj sem rad zbijal otročje šale na račun drugih. Šale praktične narave. Bilo je v zakulisju. V nekem trenutku se je Ian (Gillan) želel usesti. Opazil sem da je pijan in sem mu na hitro spodmaknil stol. Nisem pa ocenil, da se nahajamo na robu prostora, ki je bil dvignjen kakih 5 metrov nad tlemi. Ian je padel v to globino naravnost na glavo. Slišal sem kako je z glavo udaril v trda tla. Mislil sem, da je vsega konec in da je mrtev. Potem pa se je vrnil nazaj gor in vprašal sem ga: »Si v redu?« Odvrnil je: »Da. Malo sem si poškodoval glavo, to je vse.« Vendar pa potem ni bil nikdar več enak. Od takrat dalje, ko je treščil z glavo ob tla, to ni bila več ista osebnost.«
Kot omenjeno, je bil Gillan na prvih koncertih Mk II postave večkrat na odru brez pravega dela, a so že v juliju pričele hitro kapljati skupaj nove ideje, h katerim se je pevec na vajah aktivno vključeval. Bend je preigraval novi material v prostorih zgradbe Hanwell Community Centre.
Roger Glover se spominja: »Vse nove ideje, ki sem jih predstavil članom skupine, so ti želeli takoj preizkusiti kako funkcionirajo. Tako je nastala najprej skladba Speed King. Blackomore je namreč iskal pospešeno točko, s katero bi skupina odpirala koncerte.«
Speed King se je v svoji prvi verziji imenovala Kneel & Pray, bend pa je konec avgusta skladbo že prvič preizkusil na odru. Preden je našla prostor na albumu, ji je bend dvakrat povsem spremenil aranžma, pa tudi, ko je prišel v studio da jo posname v končni verziji, le ta še ni bila povsem zaključena. Glover dodaja: »Richie je sugeriral, naj izpeljem podobno frazo, kot jo poseduje Hendrixova Fire«. Gillan namiguje, da je bila med člani takratne Deep Purple postave, vzpostavljena v hipu izvrstna medsebojna kemija, ki je na eni stani dopušča ekscentričnost, na drugi pa to ekscentričnost družila z »normalnostjo«. Ian Paice ga dopolnjuje: »Nenadoma je bilo v takšnem delavnem okolju prav vse mogoče«.
Glede glasbenih vplivov »In Rock« albuma je zanimivo nasprotje Gillanovega in Gloverjevega Episode Six ozadja, ki je izhajalo iz konciznega in lahkotnega popa, z nečim kar je zvenelo pustolovsko, manj zadrto do eksperimentiranja in z izkušnjami, ki niso zahtevale mnogo osredotočanja. Gillan pravi: »Vse se je akumuliralo. Jon Lord je bil klasično urjen glasbenik, navdahnjen vsekakor nad Jimmy Smithom. Ian (Paice) je izrezljano poosebljal Buddyja Richa. Kar se mene tiče, so vplivali name Elvis Presley, Little Richard, Chuck Berry, Fats Domino, Ella Fitzgerald in Jerry Lee Lewis. Kasnejši Rogerjev vpliv, ki je pričel prihajati do izraza, pa je bil Bob Dylan. Ko združiš vse to skupaj, potem je to garant unikata. Če bi vzel enega od nas stran v tej zgodbi, bi bil rezultat še vedno isti. Zame je bila rock glasbe vrsta drže.«
Ideje so vrele in Deep Purple so hitro ustvarjali novi material. Čeprav se je Hanwell Community Centre nahajal na dovolj dislociranem koncu zahodnega Londona, kar naj bi zagotavljalo prebivalcem soseske miren spanec, pa je skupina med preigravanjem in kreiranjem materiala sproducirala kar precej hrupa, ki ni ostal preslišan. V tem obdobju, je v sosednjem prostoru te iste stavbe preigravala na vajah svoj material namreč še ena skupina. Po imenu Spice. Ti so se hitro nalezli hrupne retorike fraziranja, ki je prihajal iz sosednje sobe in so jo generirali Deep Purple, zato si je obenem kaj hitro izposodila dve ali tri njihove fraze ter jih vgradila v svoje prve kompozicije. Nedolgo zatem je ta skupina spremenila svoje ime v Uriah Heep.
Še pred snemanjem »In Rock« albuma, pa se je za Deep Purple odvilo še en pomembno dejanje. Nastanek koncertnega dokumenta »Concerto For Group And Orchestra«. Od avgusta dalje je bil Lord do grla vpet v garanje na tem projektu, ki sta mu dala zeleno luč Edwards in Colleta. Ta dva sta bukirala The Royal Albert Hall in dosegla konsenz o sodelovanju s kraljevim filharmoničnim orkestrom. Lord je tako izpuščal vaje s skupino, ki je že vneto preigravala novi material, kar je jezilo zlasti Blackmorea. Končno je napočil september in skupina je Lordovo delo izvedla v kombinaciji z orkestrom na koncertu, ki je bil posnet in izdan kasneje, kot koncertni album. Gillan se spominja, da ga je navzemala skepsa kako bodo ljudje sprejeli to potezo skupine, a se je pri tem, podobno kot ostali člani, zmotil. Bend je v tistem času zavoljo vseh manevrov, pa tudi vse bolj prepričljivih koncertnih nastopov, do dne, ko je z orkestrom zaigral v The Royal Albert Hall, uspel v očeh širše javnosti vzbuditi veliko aktualnost in zanimanje. Zato so izvrstne glasbene kritike po tej smeli »fuziji rocka s klasično glasbo« deževale od vsepovsod.
Ko se je »ta vihar polegel«, je skupina znova usmerila vso energijo na snemanje »In Rock« albuma. Ta je bil posnet v treh različnih londonskih studiih. Najprej v studiu IBC, kjer so spravili na trakove Speed King, temu pa je sledila Living Wreck. Ian Paice pravi za slednjo, da je to njegova najljubša »In Rock« točka kar se bobnov tiče. Zavoljo zvoka bobnov, saj delujejo, po Ianovih besedah, v tej skladbi izrazito živo, trdo, jekleno in nesramno! Je pa preostanek ekipe tehtal, ali naj to točko sploh uvrsti na album. Do zadnjega hipa. Fantje so namreč menili, da je skladba za kaj takšnega preprosto prešibka.
Skupina je krajši, a izrazito hrupen in namerno kaotičen uvod v skladbo Speed King, posnela ločeno. Ko se Blackmoreovo kitarsko divjaštvo v tem uvodu poleže, vstopijo Lordove Hammond orgle, Glover pa se ob tem spominja: »Jon se je na polovici svojega vložka zmotil. Zaigral je napačen akord. Namesto, da bi zadevo ponovil in jo posnel znova, je naredil krajšo pavzo in premeteno spreobrnil atonalno linijo sebi v prid. Očitno je ta trik Lorda povsem zadovoljil«. Bend pa tudi s to verzijo Speed King skladbe ni bil zadovoljen in se tako v januarju 1970 vrnil v studio IBC, kjer je skladbo posnel še enkrat.
V začetku novembra 1969 je pričela nastajati tudi famozna Child In Time. Glover pravi: »Tudi ta skladba ni povsem originalna in črpa navdih iz druge skladbe. Prva stvar, ki sem jo opravil ob priključitvi k Deep Purple je bila ta, da smo se Richie, Ian (Paice) in jaz odpravili skupaj na počitnice. Nekega dne smo najeli čoln s katerim smo pluli po Temzi in cel dan vrteli plošče različnih izvajalcev. V tem izboru se je znašel tudi album skupine It’s A Beutiful Day, na njem pa skladba Bombay Calling.« Tudi Jon Lord, ki je to skladbo v tem času že poznal, ni skrival navdušenja nad njenim aranžiranjem. Deep Purple so se z It’s A Beautiful Day pogodili tako, da so v zameno za uporabo glavnega motiva skladbe Bombay Calling, dovolili skupini It’s A Beautiful Day, da lahko po mili volji uporabi vodilne motive skladbe Wring that Neck, ki je tako v rokah It’s A Beautiful Day, postala Don And Dewey in pristala na njihovem drugem albumu »Marrying Maiden« (1970). Deep Purple so hitro spravili skupaj to kultno skladbo, ki je postala razvpiti favorit njihovih koncertov. Ko so z njo prispeli na snemanje, je bila odrsko predhodno zelo dobro izbrušena.
Tudi Into the Fire izvira iz snemanja v IBC studiu, tako kot instrumental Jam Stew. Bend ni nikdar posnel vokalne verzije tega instrumentala in ko se je pojavil na nastopu v eni izmed BBC-jevih oddaj, je Gillan sicer nasploh prvič vokalno markiral komad. Tudi za Into the Fire je prispeval idejo Glover, komad pa temelji na kromatični Blackmoreovi frazi, posebej rušilne narave, ki je kmalu našla prostor v koncertnem repertoarju. Bend je v njeni izvedbi posebej užival saj je prav v tej točki lahko razvijal najvišjo stopnjo svoje novo odkrite gromoglasne udarnosti.
S 1. 1. 1970 se je bend preselil v studio De Lane Lea, kjer je tega dne posnel Hard Lovin’ Man. Pri tem dejanju je s skupino sodeloval zvočni inženir po imenu Martin Birch. Tudi to skladbo je prispeval Glover in izvira iz jamov izvedenih na prizorišču Hanwell Community Centre. Glover nadaljuje: »To je pošastna skladba. Moja najljubša skladba tega albuma. Združuje vso našo esenco tistega časa in najbolj iskreno in slikovito prenaša na trak našo energijo, ki smo jo kreirali na odru. Posebej to velja za solo Jona Lorda, ki je bil na ped zbližan tistemu, kar je med izvedbo te skladbe počel na odru. V tej skladbi se odraža naša srž po eksperimentiranju, vse čudaštvo pri izbiri vložkov in prehodov, dva odlična sola, nezadržna udarnost, mačistično besedilo ter velika razposajenost.« Bend je bil navdušen nad Birchevim pristopom. Ta je bil za tisti čas zelo moderen, saj je bil Martin eden redkih inženirjev (ob Alanu McKenzieju – ta je sodeloval z Episode Six), ki je v tistem času skupini prisluhnil in se potrudil ujeti njeno esenco na trakove. Birch je kasneje produciral vse albume skupine. Vse do njenega razpada leta 1976. Da ne bo pomote. »In Rock« so producirali še Deep Purple sami. Vsi pa niso bili zadovoljni s studiom De Lane Lea. Tak je bil Ian Paice, ki ga je motil mali prostor, v katerem njegovi bobni niso dosegli zvočnih karakteristik, kakršne je pričakoval: »Zvok bobnov je bil »ploščat«. V tistem času je bilo zelo težko najti primeren prostor za snemanje bobnov.«
Pogum, ki ga je skupina izkazala z namero da producira album sama, je na drugi strani prinesel v sam proces nastajanja albuma hkrati tudi obilje kaotičnosti. Nenadoma se je prav vseh deset rok kvinteta znašlo pri vrtenju gumbov na mešalni mizi, kjer je vsak član diktiral kakšen zvok želi imeti. Paice komentira: »Še čudno, da nismo dosegli zvočnega šuma. Zvok je postajal preprosto preobremenjen!« Glover ga dopolnjuje: »Vsi smo nezavedno sprejemali poteze na podlagi katerih je album postajal trši in trši. In ker je album nastajal v intervalih med koncertnimi nastopi, smo to odrsko energijo prenašali v studiu. Vsi merilniki zvoka, so bili nenehno pomaknjeni v rdeča polja!«
Še eno skladbo so Deep Purple posneli v studiu IBC. Kratko, a udarno Cry Free, za katero pa so porabili vsaj trideset posnetkov. Ta skladba kasneje ni bila uvrščena na album. Zadnjo skladbo, ki jo je skupina posnela za album v studiu De Lane Lea, je bila Flight of the Rat. Bilo je marca 1970, bend pa je skladbo razvil v Hanwell Community Centru, potem ko se je Lord poigraval na Hammond orglah in je nekdo omenjal Čmrljev let. Zadnja skladba za album, ki pa so jo Deep Purple posneli v studiu Abbey Road, je bila Bloodsucker.
»In Rock« je album, ki ne bi bil nikdar tak kot je, če Deep Purple ne bi bili pravzaprav koncertna skupina. Vse ideje so se porajale na odru, ali v zakulisju, kot tudi v prostoru Hanwell Community Centra. In preden so prispele do snemalnih trakov, je preteklo kar mnogo vode. Fantje so jih namreč v različnih varietetah preigravali in preizkušali na odru, kot tudi na vajah, pri čemer so lahko aranžmaje povsem spreobrnili. Najtežje si je bilo vse to zapomniti. Takrat žepnih rekvizitov, s katerimi bi lahko idejo hitro zabeležil, namreč še ni bilo. A so večkrat prišli Deep Purple v studio z novo skladbo, ki so jo pred tem dodobra izbrusili na odru. Ian Paice dodaja: »Če je skladba na albumu zvenela odlično, je na odru zvenela naravnost briljantno.«
V naslednjih mesecih se je bend ukvarjal s težavami, ki jih je prinesel bankrot založbe Tetragrammaton Records s katero je skupina imela sklenjeno pogodbo v ZDA. K sreči so pravice odkupili pri Warner Bros Records. Ostalo je še iskanje hita! Edvards in Colleta sta se pojavila pred skupino z neprijetnim vprašanjem, ki ga je skupina sicer ves čas pričakovala: »Potrebujemo hit!« V prvem tednu maja 1970, so se Deep Purple podali še enkrat v studio De Lane Lea, a tam nikakor niso našli pravega navdiha. Roger Glover se spominja: »Ob dveh popoldan smo se vrnili v studio in poizkusili znova. A brez sreče. Tako smo se ob osmi uri odpravili v pub in se ga nadelali. Z Richiejem sva zapustila ostale in se odpravila nazaj v studio. Richie je zgrabil v roke kitaro in pričel igrati motiv, ki mi je bil všeč in za katerega je Richie dejal, da si ga je izposodil od Ricky Nelsonove Sometime. Dejal sem: »Tega vendar ne moremo uporabiti!«. Richie je odvrnil: »Zakaj ne? Si skladbo že kdaj slišal?« »Nisem«, sem odvrnil, Richie pa je dodal: »Dobro.« Ko so se ostali vrnili iz puba, smo skladbo dogradili. Naslov smo si izposodili iz stare skladbe Arthurja Alexandra, ritmični ključ pa povzeli po Canned Heat hitu On the Road Again. Gillan dodaja: » V stanju kakršnem sem bil po vrnitvi iz puba v studio, je bilo najbolj banalno možno besedilo za hit silno težko ustvariti.« Tako je nastala skladba Black Night. Naslednjega dne sta bila Edvards in Colleta v ekstazi navdušenja!
»Deep Purple In Rock« je izšel 5. 6. 1970 pri založbi Harvest Records in se zelo dobro prodajal. V septembru 1970, ko je single Black Night šele začel podirati na glasbene lestvice, je bil »Deep Purple in Rock« že visoko na njih! Tam je vzdržal celih 68 tednov. Lord pravi, da si je idejo za naslovnico zamislil menedžer Tony Edvards in dodaja, da je »Deep Purple In Rock« njegov najljubši album, ki so ga Deep Purple kdaj koli skupaj posneli. Album se je uvrstil na četrto mesto britanske lestvice najbolje prodajanih plošč, med trideset najbolje prodajanih plošč te lestvice pa je zdržal še celo leto potem. Vse dokler ga ni na njej zamenjal album »Fireball«, pa še potem se je z občasnimi naskoki uvrščal nazaj na lestvice. K dobri prodaji je verjetno pripomogla tudi privlačna naslovnica na kateri so upodobljeni člani skupine, vrezani v skalovja gore Mount Rushmore, kjer sicer zasedajo mesta glave petih ameriških predsednikov. Z »In Rock« so Deep Purple vstopili v svojo najbolj kreativno ero, v kateri so nanizali albume »Fireball«, »Machine Head«, »Made In Japan«, »Who Do We Think We Are«, »Burn« in »Stormbringer«. Ti so izšli v naslednjih štirih letih in ustoličili Deep Purple, kot eno najbolj razvpitih in spoštovanih rock skupin na svetu.
Jon Lord je v enem izmed intervjujev leta 1971 pospremil pomen albuma »In Rock« z besedami: »In Rock je bil resnično dosežek vseh naših koncertnih udejstvovanj. Prvi trije albumi so bili prikupni, a brez usmeritve. Nihče na planetu namreč ni vedel, kaj za vraga skupina sploh ustvarja in kaj želi. Potem smo se zavestno za hip ustavili, se zbrali in pričeli razmišljati o skladanju materiala, ki ga vsi razumemo. Rezultat tega je »In Rock«, ki je za nas pomenil prelomno točko. Pričeli smo verjeti v tisto kar ustvarjamo. Ne zanima nas izobraževanje naše publike, bolj nas zanima, kako jo zabavati. To pa je bistvo vsega.«
Jon dodaja: »Z »In Rock« smo se ogromno naučili. Album je nastajal šest mesecev in menim, da se je resnično vse izplačalo. Odkrito lahko povem, da je to prvi album s katerim smo popolnoma zadovoljni. Dvignil nam je samozavest. V tem dolgem času njegovega nastajanja smo se naučili veliko o nas samih in o naši glasbi, kot tudi o našem zaznavanju nove glasbene usmeritve. »In Rock » je osnova za ves naš novi zvok in naš nov način razmišljanja. Veljamo za zelo ekstravertirane osebnosti. Radi podžigamo našo množico in se družimo z njo.«
Glede na to, da je pred albumom »In Rock« izšel še »Concerto For Group And Orchestra«, so mnogi pričakovali da bo »In Rock« v navdihovanju močneje podprt z elementi klasične glasbe. Pa temu ni bilo tako. Jon Lord razlaga: »Čutim, da se sedaj oddaljujemo od klasične glasbe, saj ni bilo nikdar mišljeno, da bi bila klasična glasba tudi glasbena usmeritev skupine. Bolj kot ne, je šlo pri tem za glasbeni eksperiment. Kot vam je nemara že znano, smo se s temami klasične glasbe ukvarjali na zgodnjih albumih, a se je vse to polagoma izpelo. Trenutno ne uporabljamo prav nobenih pristopov komponiranja, ki bi izvirali iz klasične glasbe. Občasno so izjema pri tem le nekateri naši solo vložki.«
Do sredine sedemdesetih je bila podoba recimo kar »heavy rocka« dokončno utemeljena z ekstravagantno, arogantno – tudi mačo pozo če želite – na krilih cele invazije skupin, ki so pri tem uporabljale izvorni format, kot ga je ob vzniku sedemdesetih zarisal »In Rock«. Deep Purple so vdahnili »rock ‘n’ roll televizorju« barve. Tem barvam pa je sledila invazija skupin. Družinsko drevo rocka se je po izidu albuma »Deep Purple In Rock« hitro razvejalo v žanre in podžanre. Vsem pa je predstavljal osnovo album »In Rock«, z redkimi izvajalci, ki bi Deep Purple lahko v tistem času izzivali. Eni takšnih so bili Queen.
Gillan je mnogo let kasneje povedal: »Ta album je bil unikat saj je bil prvi studijski, ki ga je Mk II postava posnela skupaj. Užitek, ki je spremljal njegovo nastajanje, smo podoživljali med snemanjem prihodnjih albumov, a ne pri vseh. Če vzamem za primer album »Who Do We Think We Are«, ki si ga še vedno sem in tja zasučem in na katerem ni nobene slabe skladbe – v bistvu so te kvečjemu še bolj dodelane – pa manjka albumu bistven element. Imenuje se duša. To je album, ki ga razumem le kot izbor skladb. A, ko govorimo o albumih »In Rock«, »Fireball«, »Machine Head«, kot tudi še »Perfect Strangers« in tistih, ki smo jih posneli v zadnjem času, je te albume spremljal popolnoma enak užitek v studiu. Niti vedeli nismo v kakšen jašek smo z »In Rock« padli.«
Očitno brez dna, saj je je s prihodom albuma »In Rock« prišel med nas »heavy rock«. In tu tudi ostal! Za vselej.
Avtor: Aleš Podbrežnik
