Rush so 12. 2. 1981 izdali svoj osmi studijski album »Moving Pictures« (RockLine recenzija). V zgodovini skupine gre za enega najpomembnejših albumov zasedbe, če ne najpomembnejšega, saj se privrženci skupine glede tega nikakor ne morejo zediniti, ko tehtajo vsebini albumov »2112« in »Moving Pictures«. Rush so na progresivno rock sceno prodrli malo kasneje glede na “britanski bum” skupin, ki so žanr postavile na noge. Ta je na prelomu šestdesetih v sedemdeseta dosegel vrhunec ravno tja do leta 1974 oziroma 1975. Leta 1974 so Rush izdali svoj studijski prvenec, ki je prej spominjal na Led Zeppelin, kot na nekaj kar bi lahko dišalo po progresivnem rocku, ki se je takrat še bohotil v Veliki Britaniji. Čeprav je to zgodba za drugič, pa je zanimivo, da so Rush prav v času, ko je polagoma korakal proti pročelju scene punk, stali in obstali. Zanimivo, da jih je »rešil« prav album “2112” in to v času, ko je založbam naklonjenost do skupin generacije prvega vala progresivnega rocka, vse bolj usihala. Nemara je Rush ščitilo prav dejstvo, da so gradili svojo zvočno naravo na elementarni podobi udarnega rock tria. Bobni, kitara in bas kitara (plus vokal). To jim je nadelo pečat razuzdanega in nebrzdano hrupnega rock dosjeja. Brez »kompliciranja« s klaviaturami v aranžmajih (govorimo o sedemdesetih). Zato se je na površju takšnega glasbenega formata nahajala sproščena, drzna, tudi abrazivna, predvsem pa drugačna narava rock glasbe. Za obstanek v letih, ki so postajala v iskanju trendov vse manj naklonjena kompliciranju, je Rush ščitilo tudi dejstvo, da so izšli iz Kanade in ne iz Velike Britanije, ker bi jih tamkajšnje tržišče, v tistem času, povsem zatrlo in obsodilo na životarjenje po vzoru kakšnih Budgie in podobnih odličnih, a spregledanih rock triov.
Do leta 1980 so bili Rush že velika rock atrakcija. Sredi januarja tega leta so nakazali, kako bo izgledala zvočna podoba osemdesetih oziroma kam se bodo usmerjali trendi. Takrat je namreč izšel njihov sedmi studijski album »Permanent Waves« (RockLine recenzija). Skupina je na njem pričela posvečati pozornost aranžmajem, v katere je vpenjala zvok prvih sintetizatorjev, pričela je krajšati točke, obenem pa so Rush nakazovali, da jih ni strah vključevanja elementov takrat porajajočega se new wavea. Album »Moving Pictures« ta trend postopnega iskanja radijske prijaznosti poglablja in razširja.
Skupina je s tem albumom dosegla dokončni komercialni preboj in osvojila svet. Album »Moving Pictures« se je samo na tleh ZDA ob izidu prodal v 4 milijonih kopijah in postal do danes štirikrat platinast. Ob izidu je na Billboardovi lestvici najbolje prodajanih plošč zasedel tretje mesto. Takšno uvrstitev je dosegel tudi na britanski lestvici. Da pa se je v Kanadi zavihtel na prvo mesto tovrstnih lestvic, že niti ni več vredno poudarjati.
Rush so imeli še v avgustu 1980 pripravljene nekatere nove ideje za album »Moving Pictures« do te mere, da so jih že lahko vključevali v repertoar koncertnih nastopov turneje, ki se je pričela 11. 9. in sklenila 1. 10. 1980. Prava koncertna turneja v prid podpori albuma “Moving Picture”, se je pričela s februarjem 1981.
Junija 1980 so Rush torej sklenili desetmesečno turnejo, ki je obsegala ZDA, Kanado in Veliko Britanijo. Na njej so predstavljali prej omenjeni album »Permanent Waves«. Na turneji so lepo število koncertov snemali. Del koncertnih utrinkov junijskega dela »Permanent Waves« turneje leta 1980 je našel prostor na drugem koncertnem albumu skupine »Exit… Stage Left«, ki je izšel 29. 10. 1981. Dopolnjeval ga je koncertni material »Moving Pictures« turneje, ki jo je bend opravil v prvi polovici leta 1981. Kot ste nemara opazili tudi sami, se nenadoma nahajamo že v oktobru 1981. Zakaj? Po vrnitvi domov in koncu »Permanent Waves« turneje, točneje na začetku poletja 1980, je bil načrt namreč tak, da skupina prebere koncertni material, ki ga je posnela na turneji, za nov koncertni album. Vendar pa je bil kreativen navdih v vzponu in so se fantje odločili, da pričnejo takoj z delom na novem albumu. Zakaj? Lifeson in Lee sta imela v tem času v žepu že nekaj povsem konkretiziranih idej in motivov za prihodnji album, zato sta želela zadržati ta kreativni entuziazem. Zato so se Rush odločili, da se lotijo dela za nov album v celoti. Bend se je tako že v juliju 1980 zbral v studiu Phase One. Phase One je lociran v Torontu. Družbo so jim delali kanadski rock veterani Max Webster, skupaj pa so snemali skladbo Battlescar, ki se je znašla na Max Webster albumu »Universal Juveniles«. Med vajami je možakar po imenu Pye Dubois, ki je bil pri Max Webster zadolžen za besedila, triu predstavil besedilo skladbe, za katero je menil, da bi jo fantje lahko razvijali dalje. To besedilo je postala osnova za skladbo Tom Sawyer. Rush so se zatem preselili v Ontario in tamkajšnji studio Stony Lake, kjer so pisali in pripravljali dalje material za nov album. Kreativnost je bila na visoki ravni, trio pa se je najprej lotil The Camera Eye. Tej so sledile še Tom Sawyer, Red Barchetta,YYZ in Limelight. S temi dobro izdelanimi osnutki se je skupina vrnila v Phase One studio, kjer ji je delal družbo producent Terry Brown – mož, s katerim je skupina sodelovala že vse od časov studijskega prvenca. Rush so posneli demo verzije teh skladb, nadgrajevali pa so jih med koncerti turneje, ki se je pričela septembra 1980. Tom Sawyer in Limelight sta bili izpiljeni do te mere, da sta pristali že v takratnem koncertnem repertoarju.
Material za novi studijski album je bil bolj ali manj torej nared, in skupina je posnela »Moving Pictures« med oktobrom in decembrom 1980. V ta namen so se preselili na idilično quebeško podeželje Morin Heights ter studio zelo preprostega imena – Le Studio. Tik preden se je skupina premestila vanj, so ta studio posodobili z 48-kanalno mešalno mizo. To je bila za vse tri člane Rush novost, ki so jo morali šele osvojiti in kar jim je pri snemanju albuma vzelo nekaj dodatnega časa. »Moving Pictures« je tudi Brownov prvi digitalno producirani studijski album. Skupina se je namreč namerno odločila, da ohrani kvaliteto svojih posnetkov v kar se da intaktni maniri. Zato so posnete sekcije prenesli na nove trakove, originale pa shranjevali. S tem so zmanjšali možnost poškodb originalnih posnetkov, ki bi jih sicer morali frekventno predvajati (pri tem prevrteti naprej, nazaj…). Med snemanjem so Rush eksperimentirali s PMZ mikrofoni. Gre za tip mejnega mikrofona, ki je usmerjen in namenjen snemanju glasov od daleč. Takšni mikrofoni pobirajo zvok neposredno, brez odmeva in šuma. Tak mali mikrofon je Peart med izvedbo skladb nalepil na predel svojega oprsja. Zvok, ki je bil posnet na tak mikrofon, so kasneje v miksu uporabili za to, da intenzivirajo vzdušje ambienta studia v katerem so nastajali posnetki skladb. Recimo, ko je skupina snemala video za Vital Signs, je Peart uporabljal ta rekvizit. Tudi, ko so se lotili skladbe Red Barchetta, ki je bila posneta že v prvem poizkusu (ta verzija je romala naravnost na album). Skupina pa ni ušla težavam z opremo, zato se je snemanje zavleklo in sklenilo tri dni kasneje, kot je bilo sicer načrtovano.
Preletimo material. Kar po vrsti. Tom Sawyer je posebna zgodba. Geddy Lee je povedal, da so Rush s tem komadom dejansko položili pisto za svoj artistični razvoj skozi osemdeseta. Komad odpira prodoren odmevajoč zvok, ki prihaja iz Oberheima »OB-X«. Komad je sinkopiran. Sicer temelji na 4/4 taktu, v katerega pa instrumentalni deli skladbe vpenjajo 7/8 takt, kar prihaja do izraza tudi v izhodnem delu skladbe. Lee je za to skladbo iskal bolj »bolščav« in odebeljen zvok bas kitare. Tako je prvič uporabil Fender Jazz bas. Pred tem se je redno posluževal Rickenbeckerja 4001. Kasneje je s Fender Jazz basom odigral v celoti Rush album »Counterparts« (1993). Kot je omenjeno nekje zgoraj v tem eseju, sta osnovno jedro besedila te skladbe ustvarila Neil Peart in Pye Dubois, ki je pisal besedila za skupino Max Webster. Njegovo izvirno besedilo se je nanašalo na portret novodobnega upornika, ki je individualist svobodnega duha in ki stopa v svet s širokim pogledom in vselej jasnih namenov. Peart je besedilo nadgradil tako, da mu je dodal verze sprave med dečkom in moškim ter verze, ki se nanašajo na razkorak v percepciji tega kaj ljudje dejansko so, in tem kako jih drugi sprejemajo in zaznavajo. Seveda je pri tem izhajal znameniti bobnar iz svoje notranjosti oziroma svoje filozofije. Uvodni del skladbe na sintetizatorjih je nastal med številnimi tonskimi preizkušnjami, ki jih je Geddy izvajal na Oberheimu pred koncertnimi nastopi. Tom Sawyer je kmalu postala ena najbolj priljubljenih in prepoznavnih skladb celotne Rush kariere. S tem vred je postala tudi obvezni in regularni del železnega koncertnega repertoarja skupine. Alex Lifeson je povedal, da je med snemanjem te skladbe odigral pet različnih solaž. »Vselej sem najboljši, ko se lotim prvih dveh poizkusov, takrat deluje navdih v polnosti. No za to skladbo sem odigral skupaj pet solaž. Tisto kar slišite na albumu, je kombinacija vseh petih«, pravi Lifeson.
Prav pri skladbi Tom Sawyer se je skupina soočala s križi in težavami. Rush so namreč preznojili kar precej krvavega potu, da so skladbo spravili v format s katerim so bili zadovoljni. Geddy Lee se spominja: »Po navadi se na vsakem albumu najdeta ena ali dve skladbi, ki ti kravžljata živce in si zaradi njih puliš zobe in nohte. Na »Moving Pictures« je bila ena takšnih skladb Tom Sawyer. Prav do konca snemanja novega albuma nam je povzročala težave. Vse česar smo se lotevali pri tej skladbi je delovalo, kot da bi tolkli z glavo ob zid. Alex je preizkusil na stotine različnih kitarskih zvokov za svoje kitarske solaže. Občasno se pojavi torej kakšna skladba, ki te preganja in spravlja ob živce.«
Neil Peart nadaljuje: “Skladba Tom Sawyer je zgrajena tako, da ti ne ponuja prav nobenih poenostavitev, kadar jo je treba odigrati v živo. Studio je svoja zgodba, koncertna izvedba pa v tem primeru ne poenostavi ničesar. Od mene zahteva izvedba te skladbe prav vse kar se nahaja v meni in kar sem. Da prideš do pravega občutka in zvoka, zahteva pristop igranja bobnov v skladbi, kot je Tom Sawyer, vso moč, ki jo diktira neposreden telesni pristop uporabe rok in nog. A to ni vse. Zahteva tudi visok nivo tehnične izvedbe, koncentracije in natančnosti. Da lahko skladbo, kot je Tom Sawyer odigram kot se šika – ali da se temu med nastopi v največji možni meri vsaj približam-, zahteva to od mene popolno mentalno, tehnično in fizično osredotočenost, pri čemer si ne morem predstavljati nobenega drugega načina, ki bi mi za doseganje tega kar zahteva izvedba te skladbe, karkoli olajšal. In če vprašate mene, drugega načina pri tem sploh ne sme biti. Če tega ne bi bilo tako težko doseči, ne bi pri doseganju želene ravni izvedbe te skladbe občutil prav nobenega zadovoljstva.«
Naslednja točka albuma, to je Red Barchetta – gre za ime znamke športnega avtomobila Ferrari 166 MM-, je skladba, ki je navdahnjena nad člankom oziroma prispevkom »A Nice Morning Drive« avtorja Richarda S. Fosterja. Besedilo za to skladbo je Peart napisal že v novembru leta 1973, torej še preden je postal član skupine Rush, potem ko je prebiral izvod ene izmed številk avtomobilske revije Road & Track, v kateri je našel Fosterjev prispevek. Geddy Lee je kasneje komentiral, da nosi Red Barchetta Orwellovsko naravo, saj jo okarakterizira divja vožnja s športnim avtomobilom na begu pred policijo.
YYZ je znameniti instrumental, ki je nastal ko je skupina nostalgično pogledovala nazaj proti »Hemispheres« instrumentalu La Villa Strangiato in želela pri tem obuditi podoben princip. Le, da je YYZ znatno krajši. Ni več novost, da izvira naslov skladbe iz kode letališča v Torontu. Ritem vodilnega motiva (uvod) temelji na zapisu zaporedja »Y-Y-Z«, izpeljanem iz Morseove abecede, ki se jo uporablja za navigacijo oziroma signalizacijo v letalstvu. Uporabljen je 10/8 takt, pri čemer so igrane »črtice« (Morseove abecede) osminke, »pike« (Morseove abecede), pa šestnajstinke. Z YYZ so se Rush leta 1982 potegovali tudi za Grammyja v kategoriji najboljši rock instrumental. Vendar pa so jim Grammyja takrat izmaknili The Police za njihov instrumental Behind My Camel iz takratnega albuma »Zenyatta Mondatta«. Če skočimo za hip k The Police, gre za prvo skladbo skupine, ki jo je v celoti napisal Andy Summers povsem sam. Po besedah The Police producenta Nigela Greya je slednji prepričan, da izhaja naslov te skladbe iz interne Summersove šale, ki je šla takole: »Kaj se pravzaprav nahaja za kamelo? Monumentalna gora dreka.« Po Lifesonovem pričevanju, so Rush prišli na idejo za skladbo YYZ med letom v šest sedežnem letalu, ko so se vračali v Toronto. Ko so med letom prisluhnili tej kodi, sta Lee In Peart pričela razmišljati, kako usekano kul ritem bi to lahko bil, če bi ga uporabili v kateri od skladb.
Radiu prijazna Limelight je v poetičnem oziru pravzaprav izraz Peartove tesnobe oziroma bremenom slave, pri čemer je kot glasbenik obsojen, da tej slavi ne more povsem ubežati niti v zasebnem življenju. Legendarni bobnar je tovrstno nelagodje kasneje večkrat javno izražal. Mdr. se je silno redko udeleževal tiskovnih konferenc skupine, prav tako pa tudi srečanj skupine s privrženci.
Skladba The Camera Eye je zadnja kompozicija skupine zasnovana v žaru stare progresivnorockovske šole. V dolžino nameri preko 10 minut. Sestavljena je iz dveh delov, ki se neuradno imenujeta “New York” in “London”. Peart je napisal besedilo med svojima sprehodoma po obeh gigantskih mestih v času koncertne turneje. Tudi glavni ritmi in ostale ritmične strukture, ki sobivajo v tej kompoziciji, izhajajo iz Peartovih čutov, da podoživi utrip obeh mest in ju skuša oživeti skozi igranje bobnov. Peart je bil tudi velik ljubitelj ameriškega pisatelja Johna Dos Passosa, ki je napisal trilogijo novel s tovrstno tematiko. To skladbo so Rush izvajali v živo le na tej turneji. Leta 2011 so jo vrnili v repertoar, saj so tistega leta na turneji »Time Machine« praznovali trideseto obletnico albuma »Moving Pictures«, ki so ga izvajali v celoti. Lee je dejal, da skladbe v smislu artističnega dosežka nikdar ni posebno cenil. Smatral jo je za pretenciozno. Ko pa je prišlo do tega, da jo skupina znova vrne v repertoar in ko je po mnogih letih med vajami znova prešel skozi detajle te kompozicije, je ugotovil, da se je njegova glasbena percepcija skozi čas neverjetno spremenila. Uspelo mu je namreč vzljubiti tudi to skladbo. Med njeno koncertno izvedbo je končno našel veliko zabave in veselja. Takrat je tudi končno doumel, zakaj so bile dolgoletne zahteve s strani privržencev skupine, da Rush vrnejo to skladbo v koncertni repertoar, tako bučne.
Witch Hunt, ki je bila izbrana za B-stran singla Tom Sawyer, odpira uvod z debato članov skupine v enem izmed premorov snemanja albuma v Le Studio. Bila je decembrska noč, temperatura pod ničlo. Skupina si je v tem premoru in izmenjavi humoresk grela kosti s steklenico škotskega viskija. Po pričevanju Geddyja Leeja je bila Witch Hunt posneta 8. 12. 1980. To je namreč datum, ko je bil izveden atentat na Johna Lennona. K tej skladbi je sintetizator prispeval Hugh Syme, sicer avtor naslovnice albuma »Moving Pictures«. Witch Hunt je kasneje postala tretji del Rush tetralogije »Fear«. Ta tetralogija vsebuje še skladbe The Weapon (»Signals«, 1982) ,The Enemy Within (»Grace Under Preassure«, 1984) in Freeze (»Vapour Trails«, 2002). Witch Hunt je posebna tudi po tem, da vsebuje kup nasnetih zadev. Skupina je ni posnela tako, da bi jo zaigrala v sestavi tria, pač pa je sestavljena iz več ločeno posnetih delov. Tako vsebuje na nekem mestu recimo podvojene linije bobnov. Peart je v tej skladbi uporabil tudi serijo različnih tolkalnih rekvizitov, mdr. tudi ksilofon, konge, cevne zvonove, gong, prav tako so v skladbo dodani elektronski učinki. Besedilo opisuje zbiranje pripadnikov kaste oziroma drhali na ritualu pod gorečimi baklami, pri čemer člani te kaste nosijo groteskne maske izmaličenih podob. Verzi razgaljajo Peartov odziv nad ksenofobijo pred drugačnostjo novo prišlekov. Nekaj kar je v letu 2021 še kako aktualno.
Vital Signs, ki sklene album, je zanimiv glasbeni eksperiment. V ritmiki vsebuje reggae akcent, v začetku pa tvori glavnino zvočne krajine sekvencer, ki izhaja iz rabe Oberheim OB-X sintetizatorja. Rush so pričeli koketirati z reggae glasbo že na albumu »Permanent Waves«. Še več tega eksperimentiranja z reggae strukturami so vpletali tudi na naslednjih albumih: »Signals« (1982) in »Grace Under Preassure« (1984), pa tudi »Power Windows« (1985). To pa ni bilo po godu Terryju Brownu. Kot se je izkazalo kasneje, je bil to tudi eden izmed povodov, ki so pripeljali do trenja med skupino in producentom. Slednji je tako vzdržal z Rush samo še na albumu »Signals«.
Naslovnico za album je ustvaril Hugh Syme, ki je zahteval za svoje delo plačilo v znesku 9.500,00 $. Založba Anthem Records je zavrnila kritje celotnega računa, zato so morali preostanek zneska Rush pokriti iz svojih žepov. Simbolika celotne naslovnice (sprednjega in zadnjega dela) razgalja trojni pomen sporočila. V ospredju se nahajajo možje, ki prenašajo slike. Na skrajni desni se nahaja skupina emocionalno ganjenih opazovalcev, ki jokajoče opazujejo motive premikajočih se slik. Zadnji del naslovnice predstavlja snemalno ekipo, ki ustvarja na podlagi tega kadra cel film. Ozadje – se pravi stopnišče in zidani oboki zgradbe-, pripadajo sodišču Ontario Legislative, ki je locirano v torontskem Queen’s Parku. Na slikah, ki se »premikajo«, so upodobljeni: »Starman« (simbol posameznika, ki je obrnjen proti zvezdi, kot simbol upora posameznika proti normativom množice – ta motiv se prvič pojavi leta 1976 na zadnji strani ovitka albuma »2112«), nadalje motiv psov, ki igrajo poker (slika z nazivom »Prijatelj v stiski«) in slika z motivom, ki prikazuje sežig Ivane Orleanske na grmadi. Ekipa filmarjev na zadnji strani ovitka je namreč posnela celoten kader v obliki filma. Za naslovnico je uporabljen le en kader (fotografija). To je bilo razodeto obiskovalcem koncertov skupine šele v kasnejših letih, ko se je ta kader (fotografija naslovnice) med projekcijo v sklopu koncertnega programa, prelil v celotno sekvenco filmskega posnetka.
Mike Dixon, eden izmed nosačev slik na naslovnici albuma »Moving Pictures«, ki se nahaja tudi v kadru zadnje strani koncertnega albuma »Exit…Stage Left« (1981), pravi, da se na naslovnici albuma »Moving Pictures« zbrani različni ljudje. Gledano od leve proti desni, je možakarju na skrajni levi ime Bobby King, ki je pripadal Symeovi ekipi oblikovalcev. Taisti King je zabeležen v zahvalah skupine, kot Symeov asistent, že na albumih »A Farewell to Kings« (1977), »Hemispheres« (1979) in kompilaciji »Archives«. Dixon pravi, da se King pojavlja tudi kot logo za »zvezdnega moža«, prav tako pa na naslovnici albuma »Hemispheres«. Po Dixonovih besedah je možakar, ki nosi sliko z motivom »zvezdnega moža« Kelly Jay, sicer pevec torontske zasedbe Crowbar (nima povezave s sludge metal zasedbo istega imena). Crowbar so namreč leta 1973 odigrali skupni nastop s takrat »mlečnozobimi« Rush. Fotografinja Deborah Samuel, ki je avtorica fotografije naslovnice albuma, predstavlja akt Ivane Orleanske na skrajni levi sliki, medtem ko so ljudje na skrajni desni strani naslovnice, člani njene družine in sorodniki. Vsekakor pa je Dixonov vir v navzkrižju z biografsko knjigo o skupini Rush z naslovom »Chemistry«, ki povzema, da je Hugh Syme za ta kader najel prijatelje, sosede in celo starše osebnega frizerja.
Rush so izdali skoraj istočasno dva singla z albuma »Moving Pictures«. To sta bila Tom Sawyer (na B-strani se je nahajala Witch Hunt) in Limelight (na B-strani singla se je nahajala skladba YYZ), ki sta izšla 14 dni po izidu albuma. Pogled na Billboardovo lestvico najbolje prodajanih singlov z dne 21. 3. 1981, je skupino gotovo zelo vzradostil, saj sta oba singla konkretno prevetrila in premešala štrene tik pod vrhom lestvice. Limelight je namreč zasedel sedmo mesto, Tom Sawyer pa deseto.
Za razliko od Limelight in Tom Sawyer, pa je tretji single Vital Signs, izšel v marcu tega leta le na tleh Velike Britanije, kjer je zasedel enainštirideseto mesto. Vital Signs je leta 1982 izšel v ZDA kot B-stran singla New World Man (a to je nova zgodba). Glede na strukturo pesmi, je skupina s tem singlom zelo verjetno preizkušala tržišče Velike Britanije in tamkajšnje glasbene trende, kjer so se z »new wave« in SKA triki že dodobra uveljavljale »art pop« zasedbe kot mdr. The Police in Talking Heads.
»Moving Pictures« je le en košček mozaika te skupine, ki si je s svojo pronicljivo artistično zapuščino do takrat že postavila svoj mavzolej na pročelju rocka in rolla. Uspeh albuma je utrdil skupini novo izbrano smer plovbe, ki jo je z odločno artistično prekretnico zavzela že leto prej s predhodnikom »Permanent Waves«.
»Moving Pictures« je potrdil, da so Rush v osemdeseta krenili na moč ambiciozno. Svojo eklektično naravo so zelo učinkovito osvežili in ji nadeli novo preobleko. Ne le, da so z glasbeno transformacijo uspešno aktualizirali novo glasbeno držo tako, da so pričeli vgrajevati nekatere takrat vse bolj aktualne zvočne trende, pač pa so s svojo takratno glasbo v marsičem narekovali razvoj radiu zbližanega art rocka, skozi razkošje produkcije osemdesetih let.
Avtor: Aleš Podbrežnik
