Kaj sploh še povedati o albumu o katerem je bilo povedano vse? Je bilo treba o takšnem albumu sploh karkoli kdaj povedati? Minilo je hitrih 40 let odkar je izšel v začetku novembra 1980. Že ob mimobežni misli na ta brezgrajni gral rock’n’rolla, strahovito trešči in se zabliska v možganih. Kadarkoli najide beseda na Motörhead – ne glede na njen kontekst-, se oriše v hipu pred očmi podoba njene klasične postave. Tu je tista poker karta s pikovim asom, kotaljenje hazarderske kocke, zvok vrtenja bobničev revolveraških pištol,….
Prevrtimo za hip v iztekajoča sedemdeseta. V juliju 1978 je Motörhead znova vzel pod menedžersko okrilje Douglas Smith. Ta je uspel pregovoriti Bronze Records, ki je skrbela v tistem času za skupini Uriah Heep in Manfred Mann’s Earth Band, da sklene pogodbo z Motörhead. Vendar le za izdajo posameznih singlov. Ni dolgo trajalo, da založba obnovi pogodbo in jo razširi. V to jo je namreč prepričal uspeh singla »Louie Louie«, ki je zlezel na 68. mesto britanske lestvice. Leto 1979 je bilo za Motörhead prelomno. Bend je izdal kar dva studijska albuma. Pravzaprav tri (a to je druga zgodba).
Motörhead so v marcu 1979 za seboj imeli že prvi nastop na televizijski oddaji Top of the Pops. Skozi pomlad je skupina na koncertih sprva promovirala single »Louie Louie«, potem pa seveda album »Overkill«, ki je ob vzniku aprila tega leta zasedel 24. mesto najbolje prodajanih plošč Velike Britanije. Poleti naj bi fantje počivali. Počitek je prekinil nastop na Reading festivalu. Vraga so počivali. Že takrat so snemali novi album, ki je izšel jeseni in požel še večji uspeh. To je bil »Bomber«, ki se je usidral na 12. mestu lestvice najbolje prodajanih plošč Velike Britanije. Bend je odrinil na novo turnejo na kateri so jih podpirali Saxon. Takrat se je pojavljal na odru prvič tudi bombnik sestavljen iz aluminijastega ogrodja, poln reflektorjev, ki spominja na nemško letalo iz druge svetovne vojne Heinkel He-111.
Saj veste. Kot tolpa treh desperadov, ki je prilezla iz slepega črevesja zadnje luknje fekalne in meteorne kanalizacije, z razbitimi komolci in koleni štrlečimi iz jeans jaken,… Tisti trije peklenščki, ki se češejo s petardami, nikdar ne sezujejo škornjev, ter ohranjajo dnevno formo na posebni dieti, oziroma s pogonskim gorivom nesvete naveze konzumiranja hektolitrov vodke in obilja substanc, ki sprožajo diskutabilne stranske učinke. Bend je torej v enem samem letu zgradil reputacijo najbolj umazanih pankrtov kar jih je videl planet, prav tako pa so postali sinonim najbolj hrupne zasedbe rock univerzuma. Zahvaljujoč tudi Philthyjevi za tisti čas revolucionarni rabi dveh bas bobnov. Vendar je v tistem času tako doživljal skupino le britanski otok. Pomembna dejavnika, ki sta Motörhead, ob strupeni reputaciji ostro opažane skupine, konkretno ponesla v fokus množic, sta bila izbruh punka in pa vznik N.W.O.B.H.M-ja. Torej so jih nosili na rokah tako častilci punka in porajajočega se novega britanskega heavy metal vala osemdesetih. S svojo rušilno dozo skrajno umazanega rock’n’rolla, so Motörhead polagoma postali pravo malo božanstvo delavskega razreda. Vse je bilo nared za veliki pok.
Potem je prišlo novo leto. Z njim je prišel tudi februar 1980, ko je izid EP-ja »The Golden Years« z uvrstitvijo na 8. mesto britanskih lestvic samo potrdil, da postajajo Motörhead vse bolj in bolj vroči. Pri Motörhead je od vselej privlačila misel, da je to bend, ki lahko kadarkoli zajebe prav vse. In to v času četrt stoletja pred The Darkness, ki so leta 2005 uradno registrirali enosmerno vozovnico do pekla. Glede na življenjski slog je za Motörhead od nekdaj delovalo povsem naravno, če pelje kariera te skupine le v eno smer. Kamorkoli pač že. V smer od koder ni več vrnitve. Vzdržljivost treh žrebcev s slovesom podiranja punc na vsakem koraku, ki se tuširajo s kokainom, uživajo speed za zajtrk (Lemmy) – pri čemer ni vprašanje kdaj, kje in kako-, pa je že takrat polagoma kazala prve razpoke. 26. 7. 1980 je bend nastopil v britanskem Staffordu (Bingley Hall). Bil je tretji izmed štirih naknadno dodanih britanskih nastopov skupine. Pred tem je bend skozi februar in marec nastopal izključno na stari evropski celini (pretežno po Franciji in Nemčiji). No v dvorani Bingley, ko so Motörhead ob podpori Saxon, Girlschool, Angel Witch in Vardis, igrali kako uro, pa se je Lemmy nenadoma sredi koncerta majavo odpravil v zakulisje in omahnil. Do tistega dne je bil to za skupino največji koncert. Obiskala ga je nora 12.000-glava množica.
Lemmy ni bil ne punker, še manj pa kdorkoli, ki bi si ga lahko lastili metalci. Če pa ga je že kdo dražil komu pripada, je rad povedal, da ima njihova glasba več skupnega z The Damned, kot pa z Judas Priest. Bojda naj bi Lemmy na osebno željo Sida Viciousa skušal Sida naučiti igranja bas kitare, a je bil Sid po Lemmyjevih besedah pač brezupen primer. No, globoko v sebi, pa je bil Lemmy upokojeni hipi, ki je dobro vedel, kako je biti roadie še iz časov, ko je zalagal Jimi Hendrixa z najboljšo robo. Prav tako je vedel kako izgleda, če letiš iz skupine v kolikor si preveč odkrit v poslovanju z drogami. Četudi leta 1972 napišeš za taisto skupino njeno edino uspešnico. Motörhead z letnikom rojstva 1975, so bil pet let kasneje – to je ravno ob izbruhu N.W.O.B.M.M., ki jih je kljub drugačni glasbeni zasnovi, hočeš nočeš posvojil (podobno kot Judas Priest)-, že legende. Za navidezno robato reputacijo Lemmyjeve neukročenosti, se je skrivala mehka duša, ki se je rada družila in zabavala s komerkoli. Seveda vse dokler mu ta družba ni pričela podtikati polen pod noge. Sicer se je prelevil v pravega peklenščka.
Leta 1980 so se torej stvari za Motörhead razvijale še bolj skokovito, kot leto poprej. Dejstva da je skupina nenadoma postala velika, pomembna in da se od nje pričakuje vedno več, se je zbal celo sam Lemmy, ki je dejal, da to ni bil nikdar namen njenega delovanja in ustanovitve. »Eddie in jaz ne moreva tičati ves čas skupaj, da bi pisala glasbo. Saj nismo jebena ABBA«, je svoje dni razlagal železni kancler. Že res, da v avtorstvu nove glasbe skupine, ni bilo nikakršnih avtorskih sledi tako Björna kot Bernieja, pa so Motörhead v zasedbi Phil »Philthy Animal« Taylor, Eddie »Fast« Clarke in seveda Ian Fraser »Lemmy« Kilmister, v času ustvarjanja albuma »Ace of Spades«, uspeli skalibrirati medsebojno kemijo do mere s katero so prignali nivo komponiranja do zmagovite glasbene formule. Ko govorimo o klasičnih Motörhead, je album »Ace of Spades« dokument, na katerem je trio prijezdil do artističnega vrhunca kariere svojih klasičnih dni. Vse na njem je leglo skupaj fascinantno optimalno.
Zelo pomembno vlogo pri tem je odigral novi producent Vic Maile. V Jackon’s studiu lociranem v angleškem kraju Rickmansworth, kjer je potekalo snemanje albuma, je Vic Maile uspel doseči pravi čudež. Vic Maile, ki ga je trio klicali tudi “želva” – doma je imel namreč v posesti terarij z želvo-, je tri divjaške razposajence, kot prvi v zgodovini skupine, uspel ukrotiti do te mere, da je Lemmy pričel namesto vpitja (vsaj približno) peti, začel igrati bas kitaro, kot se z bas kitaro igra (do takrat jo je striktno igral kot električno kitaro), uspel je pripraviti Philthyja do tega, da je ta pričel malo manj uničevati svoj bobnarski set ter kresniti od časa do časa bolj natančno po snare bobnu. To je veljalo tudi za večji poudarek na vzdrževanju enakomernejšega ritmičnega sosledja znotraj Philthyjeve 4/4 bobnarske mantre. Vic Maile je bil izredno umirjena oseba. Tudi, ko mu kaj ni bilo po godu, se je stanju jeze približal le toliko, da je lahko še vedno vljudno in omehčano dejal: »Ali res ne zmorete bolje od tega?« Dejansko je s to diplomatsko milino umirjal neotesanost treh nezrelih rokovnjačev, pred katerimi so prav vsi bežali. In trio je to izjemno cenil.
Kljub temu tudi Vic ni bil vsemogočen in mu nekaterih slabih navad skupine ni uspelo odpraviti. Bend ga je v začetku vabil ven, a se je Vic vabilom izogibal. Bil je namreč diabetik. Ni pil, ni kadil, ni se drogiral. Ob 18.00 uri je vsak dan naredil premor, da je popil svoj čaj, pojedel rogljiček, vzel zdravilo. To je bil njegov dnevni ritual. Bil je pravo nasprotje producenta, za katerega je bilo preživetveno predpisano, da vzdržuje formo supermena, s katero bi zmogel dohajati vraže in pustolovščine Lemmyja, Eddie-ja in Phila. Ne glede na sapico samodiscipline, ki jo je Vic vcepil triu med snemanjem albuma, pa je postajalo sodelovanje z Lemmyjem vsaj v času, ko je nastopila situacija do so zaloge speeda pošle, nemogoče. Lemmy se preprosto v studiu ni pojavil ali pa je bolestno zamujal na prizorišče. Phil in Eddie sta brez doz speeda normalno shajala, Lemmy pa ne in je pričenjal tako vselej bolehati.
Nastalo je torej 12. skladb za album v zvezi s katerim je imel Lemmy idejo za naslov že lep čas v glavi. Pravzaprav ga je imel vtetoviranega na levi roki. Lemmy je bil možakar, ki je vselej pristopal k stvarem frontalno. Brez ovinkarjenja. Nikdar ni bil dober v pokru, izkazoval pa je veliko naklonjenost bližini igralnih avtomatov, na katerih je vrtel svojo desnico, kot bi z dlanjo levice tolkel po sprožilcu Colta 45. Naslovna skladba albuma je postala tako velika, da pozna po njej Lemmyja in Motörhead prav cel svet. Kot je v primeru Deep Purple (Smoke on the Water) ali Led Zeppelin (Stairway to Heaven). Kar nekaj skladb je krajših od treh minut. Za razbijanje butic in lomljene vratnih vretenc skrbita ob naslovni skladbi, posvetilo ekipi tehnikov v (We Are) The Road Crew, pa The Chase is Better Than the Catch, kot tudi »skrajno lepljiva« Love Me Like A Reptile. Tu je zgodba iz tipičnega Clint Eastwoodovega westerna Shoot You in the Back in, kot kaže izkustvo skupine, kvečjemu še več testosteronske vznemirljivosti ob doživljanju spolnih radosti z ženskim svetom (The Hammer, Jailbait, Fire, Fire). Eddie »Fast« Clarke je nekoč dejal, da je Lemmy v tistem času skokovito napredoval v pisanju besedil. Možakar se je namreč večkrat s svinčnikom in kos(m)om papirja »izgubil« na stranišču. Tam je v kovanju verzov vztrajal poljubno dolgo, pri tem pa imel v glavi le naslov skladbe okrog katerega je zgradil besedilo. Besedila so bila vedno zadnja, pri vsej stvari. No, v metaforičnem smislu pa je prav naslovna skladba prava mala biblija oziroma nauk o tem kako živeti svoje življenje v polnosti, pa četudi ne želiš živeti večno.
Naslovnica za album je nastala na peščenih sipinah britanskega kraja Barnet. Na dan, ko so se fantje tam fotografirali, je bilo vreme zelo oblačno in fotografija je bila kasneje retuširana z namenom, da poudari občutek, kot da gre na fotografiji za tri revolveraške odpadnike sredi arizonske puščave.
Potem je prišel oktober 1980 in izšel je single »Ace of Spades«, ki je zavzel 15. mesto britanske lestvice najbolje prodajanih singlov. Bend se je znova pojavil v oddaji Top of the Pops, osvojil še več naslovnic glasbenih revij, vsa reč pa je kulminirala v novembru, ko je izšel tudi album »Aces of Spades« in se usidral na 4. mestu britanske lestvice najbolje prodajanih plošč.
Slava, ki je ujela skupino povsem nepripravljeno, pa je pričela delovati kontraproduktivno. Predvsem se je dotaknila Lemmyja in Phila, ki sta se levila v vse večja nepridiprava zvezdniške nadutosti. No in v tistem trenutku se je pričelo dogajati natanko to, kar je omenjeno nekje v zgornji polovici tega prispevka. Bend je začel polagoma posegati po stvareh, ki so mu rušile status prigaranega uspeha. Ta točka kariere je bila začetek poti navzdol. Na predvečer, ko bi skupina morala odriniti na »Ace Up Your Sleeve« turnejo, je Douglas Smith pobaral fante, da morajo pristati na nižjo ponudbo, kot je bila sprva dogovorjena, saj je promotor noče plačati. Bend je kljub temu ohranjal predanost svojemu poslanstvu in se s tem ni pretirano obremenjeval. Svoje privržence preprosto ni smel razočarati. Na britanskem delu turneje so Motörhead spremljali Girlschool in Vardis.
Turnejo, ki bi morala prinesti skupini zgodovinsko zmagoslavje, je spremljal dogodek, ko si je Phil med »strmoglavim poletom« po stopnišču enega izmed hotelov, razbil glavo. Vzrokov za ta padec je še danes toliko, kot je njegovih prič. Je Phila kdo porinil, ali se je odstrelil kar sam? Neoblazinjeni pristanek se je končal le s poškodovanimi vretenci. Sicer je bil padec tako teatralno srhljiv, da so vsi mislili, da si je Phil zlomil vrat. Preostanek turneje je bobnal z vratno opornico. Stvari so postale še težje v aprilu naslednjega leta, ko je bend odrinil na prvi večjo turnejo po severni Ameriki, kjer je odigral serijo 42 koncertov. Na nekaterih koncertih so Motörhead nastopali po manjših klubih, na nekaterih pa odpiral koncertne večere pred Ozzyjem Osbourneom.
»Ace of Spades« je bil prvi album, ki je izšel tudi v ZDA in Kanadi. Če so postali Motörhead resnično veliki v Veliki Britaniji, so se v ZDA morali sprijazniti z igranjem pred občinstvom slabo obiskanih klubov in precej medlim povratnim reakcijam in odzivom s strani publike. Že v samem začetku so ameriške radijske frekvence zavrnile podporo skupini pri promoviranju albuma. Zato se je album onkraj luže slabo predvajal, če sploh. Motörhead so sicer upali, da ponovijo uspeh, tako kot se je to zgodilo v Veliki Britaniji. Cilji so bili visoki. To je bil tudi prvi novi severno-ameriški obisk Lemmyja po letu 1975, ko so ga zasačili na ameriško kanadski meji s polnimi žepi drog in je frčal iz Hawkwind. Lemmy je že takrat vedel, da bo nekoč živel v Los Angelesu rekoč: »Če bi lahko izbiral bi naredil samo v Los Angelesu turnejo, ki je ne bi bilo nikdar konec.« Pričakovanja so bila velika tudi s strani Eddieja in Phila, ki pa onkraj luže še nikoli nista bila. Vendar pa se je dogajalo na nastopih, da je bil trio večkrat izžvižgan s strani opijanjene neandertalske Ozzyjeve publike, kot pa deležen česa drugega. Tudi klubski nastopi so bili porazno obiskani. V ekipi je naraščala napetost in nesoglasja. Predvsem med Philom in Eddiejem, ki sta se pričela ostro prerekati. Celo sam menedžer skupine Douglas Smith je na glas razmišljal, da bi turnejo kar skrajšali. Nekega večera se je primerilo, da so morali Phila, zaradi prevelikega odmerka zaužitih drog, nujno odpeljati na urgenco. Saj veste kako je v ZDA? Če pokličeš v bolnišnico, se bo ob prihodu v njihovem spremstvu skoraj po pravilu pojavila tudi policija. In Douglas je moral previdno prikriti stvari, češ da je »Philthy« preprosto podlegel izčrpanosti. Na nekem drugem koncertu v Kanadi, se je primerilo, da je Lemmy malodane doživel srčni infarkt, ker ni bilo pri roki doze speeda.
Kakorkoli. Skupini, ki se je vedla na drugi strani atlantske luže zvezdniško – čeprav ji tamkajšnja publika tega statusa niti v sanjah ni podelila-, je k poseganju po takšnem vedenjskem vzorcu dodatno podžgal tudi februarski uspeh EP-ja »St. Valentine’s Day«, na katerem so trije komadi in so ga Motörhead izdali skupaj z Girlschool. EP se je usidral na petem mestu britanskih lestvic in postal z 200.000 prodanimi kopijami najbolje prodajan dosežek skupine. Četudi je bila prha s hladnim tušem v Severni Ameriki zagarantirana, so Motörhead medtem prerasli na tleh Velike Britanije v pravi nacionalni ponos. Nenadoma so postali redni gostje Top of the Pops pa tudi otroške TV serije Tiswas.
Najboljša vest pa je šele prihajala. Prestregla je Lemmyja in to sredi Los Angelesa, kjer se je skupina v juniju 1981 še vedno nahajala na turneji z Ozzyjem. Lemmyja je sredi noči vrgel iz postelje s klicem Douglas Smith rekoč, da je koncertni album »No Sleep ’til Hammersmith« osvojil prvo mesto britanske lestvice najbolje prodajanih albumov. Lemmy se spominja: »Doug me je zbudil iz spanca s klicem in novico, da smo prvi v Veliki Britaniji. Čeprav sem v tistem času prekipeval od arogance, je ta novica šokirala celo mene. Tega takrat nisem pokazal. Fantu hotelskega osebja sem naročil, da me naj Doug pokliče znova podnevi!« Insomnijo skupine vse do Hammersmitha povzema izbor naslova koncertnega albuma za katerega je Lemmy podal razlago: »Naslov izhaja iz dejstva, da smo na turneji preživeli 25 koncertov brez enega samega dne, ki bi ga izkoristili za vmesni premor. Vse do Hammersmitha. Ko smo odrinili na pot, smo slogan »No Sleep ’til Hamersmith« napisali na papir in ga zataknili za vetrobransko steklo avtobusa.«
Ko si je Lemmy vtetoviral na roko svoj famozni rek: »Born to lose. Live to win.«, se v ničemer ni zmotil. Motörhead so z »Ace Of Spades« postali nesmrtni. V tistem trenutku ne le najbolj umazana, pač pa najbolj hrupna skupina planeta, je s tem brezčasnim dosežkom dokončno izklesala pravilnik s temeljnimi nauki življenjskega sloga imenovanega rock’n’roll. S hojo po konici britve je odjezdil v večnost. »Ace of Spades« je brez dvoma orjaški monolitni blok, ki je zgradil legendo o najbolj nevarnih rock pankrtih galaksije. Poganjal pa jo je seks, stimulansi in kačje oči – metafora zadetka “dve”, ko se ti pri metu dveh kock prikažeta na obeh enici (“1 + 1”).
Avtor: Aleš Podbrežnik
