35 let Iron Maiden “World Slavery” turneje in albuma “Live After Death”

Iron Maiden so pred 35. leti izdali koncertni album »Live After Death«. Bilo je sredi oktobra tistega davnega leta.  Zgodba, ki stoji za njim, je dejanje na ravni bibličnih podvigov sivobradega Mojzesa. Zgodba o Eddie mumiji iz katere se bliska ogenj, o faraonskih sarkofagih, škripanju ladijske palube ter 189 odigranih (od skupno 194 napovedanih) koncertov. Vse to so Iron Maiden izvedli  v vsega enajstih mesecih. Natrpan koncertni urnik in maratonski svetovni marš so zbasali med avgust 1984 in julij 1985. Zgodba torej, ki je uvrstila Iron Maiden dokončno med največje skupine sveta. Triumf, ki je skupino kronal na metalskem prestolu sveta. Zgodba o turneji vseh turnej, kar jih je dotlej videl svet in ne nazadnje križev pot, ki je skupino tudi izjemno izčrpal.  O tej historični Iron Maiden epopeji okoli sveta je vse zelo dobro dokumentirano na dvojnem DVD ponatisu iz leta 2008, to je filmu »The History of Iron Maiden – Part 2: Live After Death« (RockLine recenzija).

Iron Maiden so do leta 1984 že konkretno utrdili svoj položaj. Poznal jih je ves svet. Zahvaljujoč katapultnemu izstrelu z albumoma »Number of the Beast« (1982, RockLine recenzija) in »Piece Of Mind« (1983, RockLine recenzija). Skupina je po dveh nujnih menjavah – prva je bila sploh bistvena, ko se ji je priključil Bruce Dickinson-, vstopila tako v svoje najbolj plodno ustvarjalno obdobje. Po prihodu Nicka McBraina leta 1983 na mesto stalnega bobnarja, so Iron Maiden bili pripravljeni, da osvojijo svet. S svetovno turnejo »suženjstva«, natančneje »World Slavery tour«. Ime turneje izhaja iz naslova albuma »Powerslave« (1984, RockLine recenzija), ki velja danes za enega kronskih draguljev njihovega celotnega diskografskega opusa.

V ozadju je stala založba EMI Records, ki je v Iron Maiden že zelo kmalu videla zlato jamo in tako pri aktivnostih skupine segala globje v žep, kot bi to storila pri katerikoli drugi težkometalski ali težkorockerski skupini tistega časa. Med izbiro ožjih kandidatov v katero skupino investirati denar, so se v tistem času pojavili tudi Def Leppard, a so pri založbi EMI Records, pretehtali odločitev v prid Iron Maiden. Ti so se na novo svetovno romanje odpravili z obilico krame, ki je bila za tisti čas skozi oči laika fantastično nepredstavljiva. Gigantska in do tistega dne ne videna odrska konstrukcija, z vsemi spremljajočimi elementi in detajli zabaviščnega parka, je kasneje v marsičem močno navdahnila tudi druge izvajalce ter pripomogla k nadaljnjem razvoju tovrstnih odrskih atrakcij. V zvezi  s tem velja »World Slavery« oder za eno najbolj prodornih in drznih potez ere rocka in rolla. Odrske kulise so se naslanjale na naslovnico takrat aktualnega albuma »Powerslave«, torej tematiko starega Egipta.

Alan Chester, možakar, ki je bil izbran za glavnega oblikovalca te odrske kulise, je pravzaprav njen avtor, ki se je tako znašel pred povsem novim izzivom. Skoraj deset metrov visoka Eddie mumija z orjaškim torzom iz katerega so molile roke, ki ga je poganjal kolesni mehanizem, nadalje kup sarkofagov, pa Eddie sfinga,…. Vse podprto z orjaškimi dvigali v ozadju, pokrito z orjaškimi pregrinjali in platni. Celo oder, ki ga velik delež obiskovalcev te Iron Maiden turneje, niti ni imel možnosti opaziti med koncerti, je bil posejan z mnoštvom drobnarij, ki so vključevale hieroglife in kup ostale simbolike starega Egipta. Svoje je doprinesla tudi integracija pirotehničnih učinkov. Prasketanje isker in metalci plamenov so švigali z vseh strani, pri čemer je bil pod največjim udarom seveda Eddie. Nadalje kup dimnih zaves, med katerimi se v spominu vedno znova utrne tisti mistični kader, ko stojijo fantje med srh vzbujajočo mirno pasažo epa Rime of the Ancient Mariner, do kolen v gosti megli. Dejansko je bilo vse silno spretno zrežirano. Vsaka sekunda. Vsak drobec igralnega časa med koncertom je bil maksimalno izkoriščen in sama simbioza spektakularne igre reflektorjev, scenskih kulis in samega repertoarja, bolje ne bi mogla biti optimizirana. »V slehernem trenutku si moral resnično paziti kje si se nahajal na odru«, pravi Bruce Dickinson, ki se spominja tudi požganih nosnih ščetin. Za Eddie-ja pa Bruce poudarja, da se je v tistem času prelevil v svetovno »mojstrovino odrskega kiča«.

Iron Maiden so turnejo začeli 9. 8. 1984 na Poljskem. Za bazo, kjer so preverjali ali vse skupaj deluje in kako deluje, so izbrali nemški Frankfurt Am Main. Od tam so izvedli ‘blitzkrieg’ na države varšavskega pakta. Pred tem so se zglasili še v Kölnu, kjer so pobrali vizume. V ozadju odprave se nahaja tudi anekdota, da je skupina skoraj pozabila v Nemčiji na ekipo novinarjev in fotografov, ki bi tako kmalu ostali v Frankfurtu, saj jih je Warren Poppe, takratni tour menedžer skupine, s telefonskimi klici pozabil pravi čas vreči iz postelj. Rod Smallwood v tistih časih ni skoparil z vzkipljivim temperamentom in je rohnel in besnel na Poppea. Nesrečnik je večkrat sam pri sebi skisano in glasno vzdihoval: “Rod me bo ubil!”. A je iz vse zagate izšel, kot junak. Izvlekel je iz žepa svojo bančno kartico in najel manjše letalo, ki je deportiralo novinarsko ekipo v pravem času na pravo mesto.

Verjeto ste vsi že gledali dokumentarec »Behind the Iron Curtain«, ki je del dvojnega DVD-ja »The History of Iron Maiden – Part 2: Live After Death«. Vseeno se velja pomuditi za hip tudi pri tem uvodnem delu turneje. Iron Maiden, so na tej turneji prvikrat nastopili v državah vzhodnega bloka, to je: Poljski, Madžarski in takrat še Češkoslovaški. Čeprav šteje uvodna špica v ta dokumentarec poleg še Jugoslavijo, ki je sodila med neuvrščene, beleži glavnina filma dogodke na Poljskem in Madžarskem. Bend je bil ob pristanku v Varšavi seveda izpostavljen kulturnemu šoku, ki ga ni pričakoval niti v najbolj norih sanjah. Vstopil je v svet nekega drugega stoletja, v nek drugi čas. “Nightlinerju” so nenadoma delala družbo vozila na dvotaktni motor. “Živopisana” druščina Wartburgov, Trabantov, Zaporožcev, no pa tudi malo bolj “resnih” vozil, to je: Lad, Škod, Volg in Moskvičev. Pa tista prostrana in monotona betonska sivina, kot tudi ljudje z oblačili svete preproščine. Oboževalci skupine so se znašli po svoje in prišli na koncerte oblečeni v Iron Maiden majice, ki so jih z malo improvizacije in domišljije, izdelali doma. No in nenazadnje in česar ni treba posebej zamolčati, z razgledi polnimi najlepših žensk sveta. Kakorkoli, ta del turneje je izpadel fenomenalno, bend pa se je nekega večera znašel tudi na poročni svatbi, kjer je zaigral pred plešočimi svati, prav tako pa izkoristil dneva prost dan za ekshibicijsko tekmo med svojo ekipo in ekipo poljskih novinarjev, ki jo je dobil s sedem proti ena. Do izida albuma »Powerslave« je bilo še 30 dni, pa čeprav se na Poljskem z njim nihče niti ni pretirano obremenjeval, kajti tam je vladala popolna albumska cenzura (z izjemo domačih izvajalcev in klasične glasbe). Do padca berlinskega zidu je ostalo še pet let.

Skupina je seveda nastopala v različnih dvoranah. Različnih dimenzij. Nicko McBrain se spominja pripetljaja: »S seboj smo imeli Eddie-ja v vsem bleščečem siju, ki se je med koncertom vsakega večera prikazal za mojim hrbtom. Nekega večera me je kresnil s svojimi mahajočimi rokami, činele so letele vsepovsod in vpil sem: ‘Dvignite ga više’. Prejel sem odgovor: ‘Ne moremo. Nimamo kam!’«

Eddie pa je bil tudi dvorezna sablja. Nekega večera je namreč eden izmed njegovih kosov izginil. Ne glava, ne roke, pač pa njegov največji del. Torzo seveda. »Čudaštvo« te tatvine, je prisililo skupino k izdatni kreativnosti. Nicko McBrain pravi: »Odrinili smo v trgovino po kopalne brisače, katere smo povili drugo na drugo in s katerimi smo naredili nadomestni torzo, ki je reševal koncertne večere dokler niso poslali pravega, pokritega s peno. Vsak večer, ko smo opazovali od strani Eddieja, so te brisače odpadale in vselej smo komentirali: ‘Glej ga. Tam je Ed. Vrača se ravno izpod tuša.’«

Zahodna skupina na ozemlju držav Vzhodnega bloka. Pet let preden se je zrušil berlinski izd. Celo Rod Smallwood je priznal pomen teh koncertov na Poljskem, ko je dejanje pospremil s stavkom: »Šlo je za fenomenalne vibracije. Bilo je preprosto neverjetno. Vedeli smo da počnemo nekaj pomembnega in to nekaj je dajalo občutek, kot da smo zamajali zid!«

Da. Iron Maiden so iz vzhodnega bloka ‘vdrli’ tudi na območje rajnke Jugoslavije. 18. 4. 1984 so nastopili drugič v Beogradu (prvič septembra 1981), dan zatem pa v ljubljanski hali Tivoli. Po pričevanjih je bila dvorana Tivoli nabito polna. Na tih dveh koncertih bi morali odpreti večera pred Iron Maiden, srbski heavy metalci The Warriors. V Beogradu jim je to uspelo, v Ljubljani, pa ne, ker se je eden izmed Iron Maiden šleperjev z delom “backline opreme” obtičal pri Slavonskem Brodu. Tako je prišlo do časovne zamude pri postavitvi odra in Iron Maiden so krenili na oder celo brez predhodne tonske vaje. Slediti bi moral koncert v italijanskem Pordenonu, ki je bil napovedan za 21. 8. 1984. Vendar je bil prav ta eden tistih skupno petih odpovedanih koncertov celotne turneje. Na preostalih koncertih prvega evropskega dela turneje, so na stari evropski celini odpirali koncerte pred Iron Maiden nemški Accept, na britanskem otočju pa Waysted. Po treh mesecih potikanja po Evropi, je bend uspel ujeti nekaj dni počitka, potem pa se je že selil v Severno Ameriko, kjer ga je čakal še obsežnejši koncertni razpored. Iron Maiden so za ameriški del turneje nekoliko priredili koncertni repertoar in iz set liste so odfrčale: instrumental »Losfer Words (Big ‘Orra)«, pa »22 Acacia Avenue« in kitarski solo, ki je bil vpet pred »The Number of the Beast«.

Natrpan in intenzivni urnik, je kmalu pričel terjat svoj davek. »Bilo je neizprosno«, se spominja Bruce Dickinson, ko opisuje natrpan urnik: »Drug za drugim, drug za drugim, drug za drugim,…«,. Ko se je dobra beseda o neverjetnih koncertnih predstavah širila eksponentno, je to prinašalo skupini dodatne pritiske, saj je morala svoje pregovorno bleščeče predstave še izdatneje opravičevati. Adrian Smith pravi: »Skupina je nenadoma postala resnično zelo, zelo velika in to je bilo strašljivo«, in priznava: »Odgovornost, da si vsak večer krenil na oder pred množico in zanjo igral mesece in mesece, tako da si iztiskal iz sebe najboljše, je postala za vse nas dodatna obremenitev.«

Po prvem delu ameriške turneje, si je bend privoščil nekaj dni počitka, potem pa nastopil na edinem južnoameriškem koncertu, to je sredi festivala Rock In Rio, kjer pa ni nastopal v vlogi glavnega nosilca. Ta vloga je pripadla Queen, za Iron Maiden, pa so nasledili oder tudi Whitesnake. Iron Maiden so tam nastopili pred približno 350.000 obiskovalci, posnetek pa je nepozaben tudi zato, ker je ujel krvavega Dickinsona iz neposredne bližine, potem, ko si je pevec med svojimi odrskimi ‘akrobacijami’ razbil čelo, a vendar herojsko kljuboval dalje. Adrenalinska naglica dela namreč čudeže.

Posledice vseh stresov med turnejo, je intenzivneje občutil seveda Bruce Dickinson. Ko je bend krenil na drugi del severno ameriške turneje januarja 1985, je imel na razporedu kar sedem nastopov v newyorški dvorani Radio City Music Hall (koncertne večere so tam odpirali Queensryche). Bruce Dickinson se spominja: »Radio City Music Hall… tam bi morali odigrati sedem koncertov, in po tretjem, ali četrtem sem rekel Rodu: ‘Res se slabo počutim, zbolel sem.’ On pa odvrne: ‘Kako močno si bolan?’, ponovim mu: ‘Zelo’, on pa nadaljuje: »No, nocoj boš že še zdržal. Jutri imamo tako ali tako prost dan.’«

Pevec je skušal zbrati vse moči, da bi presegel izčrpanost, vendar mu to ni uspelo: »Odšel sem na oder, vrtelo se mi je in nisem se mogel premikati. Usedel sem se in presedel večino koncerta. Na podestu za bobne.« To je bil peti zaporedni nastop Iron Maiden v dvorani Radio City Music Hall (brez dneva premora), naslednje štiri (dva newyorška ter sledeča v mestih Glenn Falls ter Bethlehem), pa so Iron Maiden odpovedali. S tem je Dickinson dobil šest dni razpoložljivega časa, da napolni baterije in okreva. Se regenerira.

McBrain dodaja: »Vem da se je vse skupaj intenzivno dotaknilo Brucea. Intenzivneje, kot kogarkoli drugega v skupini. Dickinson je zavoljo izrednih naporov, ki jih je zahtevala turneja, med njo pričel celo resno razmišljati, da »zapusti barko«.

Koncertov ni bilo konec. Dnevi so se levili v mesece. Dickinson pripoveduje o življenju na poti: »Vsa realnost se prične izmikati. Bereš zgodbe in si poleg misliš: ‘Tip je poslal svoje privatno letalo, da mu to pripelje ‘kari’. Kakšen drkač.’ A ko se znajdeš v tem premiku realnosti popolnoma vpet v rock in roll sceno, te obseda bizarna logika misli, v kateri se ti dogaja tole: ‘Želim ‘kari’. Če ga ne dobim, se mi bo zmešalo. Ni važno koliko stane. Zrihtaj mi ‘kari’.’ Do konca turneje pa je ostalo še pol leta. Potem doma ugotoviš: ‘Je mar mogoče, da sem zapravil toliko denarja za ‘kari’? Za tak denar, bi si lahko že kupil nov avto.’« 

Po obisku Japonske in Avstralije, se je skupina znova vrnila v ZDA, kjer se je turneja še dodatno intenzivirala. Dave Murray pravi: »Ne vem če smo sploh dojeli v kaj smo se podali in do kam smo prignali sami sebe. Turneja je na naših ščitih pričela zapuščati praske in odrgnine. Pričeli smo se polagoma izgubljati.« Zadnji nastop na »World Slavery« turneji, so Iron Maiden odigral 5. 7. 1985 v kalifornijskem mestu Irvine. Na tej točki so imeli vsi vsega dovolj. Bili so popolnoma izžeti in izčrpani in Harris dodaja: »Po tem koncertu je napočil trenutek, ko smo prvikrat na turneji dobili priložnost reči: ‘Prav. Vzemimo si malo premora, sicer bomo vsi končali v norišnici’.« Bruce Dickinson je kasneje v svoji avtobiografiji »What This Button Do?« priznal, da je bil po »Powerslave« turneji zelo blizu temu, da zapusti Iron Maiden.  

Sledilo je leto dni brez koncertnih udejstvovanj. Naslednja koncertna epopeja »Somewhere on Tour« se je pričela septembra 1986. Začela se je prav v Jugoslaviji, s tretjim koncertom 12. 9. 1986,pa so Iron Maiden ponovno obiskali ljubljansko Halo Tivoli.

14. 10. 1985 je izšel dvojni vinilni album »Live After Death«. Na njem je povzet zapis štirih zaporednih koncertnih nastopov skupine v losangeleški dvorani Long Beach Arena. Posnetek izvira iz dveh koncertnih večerov v Los Angelesu, preostali prostor pa je na albumu zapolnjen s točkami, ki jih je skupna posnela na nekaj zaporednih nastopih v londonskem Hammersmith Odeonu. Ne le, da je to koncertni album, po katerem so se zgledovale druge težkometalske skupine, ko so se odločale za izdajo podobnih albumov, pač pa predstavlja Iron Maiden na vrhuncu koncertnih moči, kjer ni bilo nepotrebnih vprašanj in nikakršnih dvomov. Štela so dejanja brez jalovih misli skepse in s poveljem: »Stori, in stori najboljše kar lahko zmoreš ta hip.« To lahko udejanjijo, le najboljši med najboljšimi, kar so Iron Maiden na sredini osemdesetih v metalu dejansko tudi bili.

Igrali so za tisti čas moderno verzijo metala, ki je združevala najboljšo kombinacijo udarnosti, muzikalnosti in kreativnih domislic perfektnega razgibavanja kompozicij in vzdušja, pri tem posredno popularizirali spandex in high topke, česar se je kmalu nalezla Metallica in ostali sledilci, ki pa so iskali še več izrazne brezkompromisnosti.

Nicko McBrain se je na eni izmed koncertnih predstav sredi ameriškega dela turneje odločil, da izkoristi tisto daljšo instrumentalno pasažo znotraj epa Rime of the Ancient Mariner, za posebno popestritev. Potem, ko je zapustil oder, kot je to počel vsak koncertni večer, se je v nasprotju z ustaljenimi rituali odločil, da se bo tokrat raje ohladil v bližnjem bazenu. Vanj je zlezel kar oblečen. Nedolgo zatem, ko se je namestil vanj, je zaslišal vpitje, naj se takoj vrne na oder. Oddrvel je kakor so ga nesle noge, naravnost iz bazena. Od bobnarja je curljalo. Tak je sedel bobne. Vse je bilo nenadoma v lužah. Kamorkoli je pogledal. Komaj je lovil spolzke činele in ohranjal ritem ter se držal na stolu, ko mu je tehnik podajal iz ozadja brisače.

V Quebecu se je med koncertno predstavo po padcu z višine skoraj 30 metrov s piste, ki je bila nameščena v prostoru za novinarje, smrtno ponesrečil 18-letni oboževalec skupine. Iron Maiden so to izvedeli šele po koncertu.

Na ameriškem delu turneje so večinoma odpirali koncertne večere Twisted Sister. Med njimi tudi vse tiste štiri večere v Long Beach Areni od koder izvira koncertni album. V manjšem obsegu so dopolnjevali vloge predskupin ameriškega dela turneje tudi: W.A.S.P., Mötley Crüe in že omenjeni Accept ter Queensryche.

Ob standardnem repertoarju, ki se nahaja na prvi izdaji tega koncertnega dokumenta, torej dvojni vinilni plošči, pripada prvi vinil in prva stran drugega vinila v celoti posnetkom iz dvorane Long Beach Arena, pri čemer bend ni vključil izvedbe »Sanctuary«, s katero je sklepal koncertne predstave na celotni »World Slavery« turneji. Na drugi strani drugega vinila, pa se nahajajo skladbe, ki so jih Iron Maiden prav tako igrali v sklopu  te turneje, vendar le na prvem delu evropske turneje, to je med avgustom in novembrom 1984.

Izvedbe »Wrathchild«, »22 Acacia Avenue«, »Children of the Damned«, »Phantom of the Opera« in »Die With You Boots On« izvirajo iz štirih zaporednih koncertov skupine v londonskem Hammersmith Odeonu, ki so bili odigrani oktobra 1984. Tam je bend izvajal tudi »Murders in a Rue Morgue« in »Losfer Words (Big ‘Orra)«. Verzija skladbe »Sanctuary« odigrana v Long Beach Areni, je izšla kot B-stran sedeminčnega vinila za koncertni single “Running Free” (izdan avgusta 1985), dvanajstinčna verzija taistega vinilnega koncertnega singla, pa je ob isti koncertni verziji skladbe “Sanctuary”, na B-strani vsebovala še »Murders in a Rue Morgue« iz londonskega Hammersmitha. Drugi single z albuma »Live After Death« za skladbo »Run to the Hills« (izdan decembra 1985) je v svoji sedeminčni verziji vseboval na B-strani izvedbo skladbe »Phantom of the Opera« iz londonske dvorane Hammersmith Odeon.  Dvanajstinčna vinilna verzija tega singla, pa je poleg Phantom of the Opera, vsebovala še koncertno izvedbo instrumentala »Losfer Words (Big ‘Orra)« – prav tako iz londonskega Hammersmith Odeona.

»Live After Death« je kasneje izšel v različnih varietetah. Originalna VHS kaseta beleži cel posnetek iz Long Beach Arene, vključno s sklepno »Sanctuary« (leta 2008 je izšel v dvojnem DVD ponatisu). Prvi CD natis albuma »Live After Death« je bil enojen (brez londonskih posnetkov). Namesto originalne – to je podaljšane verzije »Running Free«-, se na prvi CD verziji “Live After Death” albuma nahaja editirana dve in pol minutna verzija, ki je bila izdana kot single. Leta 1995 je bil album ponatisnjen v količinsko omejeni nakladi, kjer je prvi CD ostal enak, na dodatnem drugem CD-ju pa so se nahajale vse skladbe, ki so bile izdane kot B-strani obeh koncertnih singlov tega albuma, torej »Sanctuary«, »Losfer Words (Big ‘Orra)« in »Murders in a Rue Morgue« (tiste torej, ki jih originalni natis dvojnega vinila ne vsebuje). No, vnovičen CD ponatis albuma iz leta 1998, odpravlja zoprnijo časovnega eksperimentiranja in dostavlja album na dveh diskih, ki naposled korektno povzemata izvirno verzijo dvojnega vinila.   

»Live After Death« je teden dni po izidu dosegel na domači britanski glasbeni lestvici peto mesto najbolje prodajanih plošč, na ameriški pa devetnajsto. Izid tega brezgrajnega koncertnega albuma, ki velja za enega najboljših, če ne, pa vsaj najpomembnejših v zgodovini heavy metala, je skupini kupil ogromno časa, da si je ta lahko v miru napolnila baterije, se regenerirala in odpravila posneti novi studijski album, ki je tako leta 1986 postal »Somewhere in Time« (RockLine recenzija).

Avtor: Aleš Podbrežnik

---