Nastopajoči: Big Bad Wolf, Fuck Logic, Marax, Interceptor
Lokacija: Šešče (Prebold, Žalec) / Kulturni dom Šešče / Slovenija
Datum: sobota, 28.04.2018
30. let je preteklo od ustanovitve festivala Fuck Off Commercial. Gre za najstarejši trdozvočni festival na slovenskem torej, ki obhaja v letošnjem letu lep jubilej. Temu vsled so spravili v pogon svoje blago zarjavele sklepe (no lep sveženj let so bili v mirovanju) znova legendarni štajerski metalski viharneži Interceptor. Konkretno so pljunili v roke in prispevali bistven element k jubilejni izdaji čislanega festivala ob reki Savinji. Festival je usodno povezan z Interceptor in vso ostalo zgodovino, ki sega še dlje v preteklost, to je v čase Epidemic Zone, iz katerih so Interceptor pravzaprav izšli. Smo torej v spodnje savinjski dolini. V ljubkih Šeščah, Prebold je na drugi strani gričev, Žalec pa prav tako tudi ne prav daleč od tod. Če koga tam vprašaš, komu pripada, prosto odvrne, da je Savinjčan.
Organizator je mislil na vse. Prav na vse malenkosti. In kar je bilo glavno je tista žlahtna vrednota,ki jo nekako skozi leta kar konkretno zanemarjamo. Sloga. Savinjčani so tega večera izkazali neverjetno složnost, složnost od katere se lahko le učiš. Od ličnih vstopnic, zapestnic, do novinarskih prepustnic. Prijazno in prijetno osebje na blagajni, v vrstah varnostnikov, za šankom in sicer. Izjemna energija, pozitivna vibracija in seveda pravi žur. Ubran po peklenskih notah težkih zvokov.
Ura nekaj pred deveto zvečer. Na odru so ljubljanski Big Bad Wolf. Ekipa, ki je februarja izdala prvenec »Outrage of Modesty«. Kvintet izjemno nabrušen in kremenito uigran. Silno posrečena kombinacija starošolskega revitalizma prvin speed in thrash metala ter rock’n’rolla. Bend je v celoti odigral svoj studijski prvenec ter dodal na rep komad Ugly, ki je starejšega izvora, vzet iz njihovega EPja. Na Rattlesnake je po pričakovanju vskočil gostujoči violinist Andrej Kopač. Bend je znova prepričal s svojo osredotočenostjo, karizmo in avtorsko prodornostjo. Kvintet, kot celota. Nekaj neprijetnosti je skupina doživela le zaradi dejstva, da je bilo na prizorišču za enkrat manj obiskovalcev, kot jih je šlo pričakovati. Festival se je namreč komaj odprl in glavnina publike je nanj šele pričela kapljati. Blazni volk je znova potentno zavijal, nemara z nekaj manj ihte kot sredi marca v ljubljanskem Orto baru, a verjamem, da bi bilo ob občutnejši podpori s strani publike, tak občutek povsem drugačen.
Za ljubljanskim jeznorito tulečim kosmatincem, so na oder zlezli Braslovčani Fuck Logic. »Jebeš logiko« torej. To je tisti občutek, ko daš ti enkrat za spremembo cvek matematiki. Potentna zmes stare šole thrash metala, vanj vključene prvine death matala. Kvartet s popolnoma avtorskim materialom. Pa kvartet, ki je na oder povabil posebnega gosta. Čedota iz zasedbe Radio Jam. Ker so Radio Jam to hardrockerji, je šlo nekako slutiti, da bodo Fuck Logic s Čedotom na odru ušpičili reč izven konteksta siceršnje glasbene kulture Fuck Logic. V čas spomina na Sergeja Vučerja, velikega ljubitelja AC/DC, so skupaj zaigrali Hell’s Bells, Čedo v vlogi vokalista, pa je priskrbel izredno posrečeno vokalno verzijo izvirnika. Bend napoveduje studijski prvenec. Po videnem in slišanem mu angažiranosti ne manjka, kar pa nujno potrebuje sedaj, je še več nastopov in tako nabiranja še več izkušenj ter kilometrine. Da dobijo fantje dodatna krila in prodornost. So na pravi poti in verjamem da bo prvenec vsega greha vredna skušnjava.
Tega večera sem prispel v Šešče zelo razglašen. Naravnost iz skrajnega zahoda Slovenije, preko vmesnega postanka v Kamniku, pa duhamornem krivenčenju skozi neskončne ovinke in hitrostne omejitve Tuhinjske doline, sem sicer srkal pivo pri Florjanu za reci in piši 1,80€, ob 16.00 uri, vseeno pa se niti toliko nisem pozanimal, kakšen je vrstni red nastopajočih. V pričakovanju black metalcev Marax, sem tako stopil pred pročelje odra, kjer pa nikakor ni dišalo po black metalskih uvodnih taktih, nasploh, ko se je zavrtel še drugi nasneti uvodnik, ki je tema legendarne jugoslovanske komedije »Maratonci tečejo častni krog«. Seveda. Na odru je namreč pristal znameniti prestreznik, zveneče poimenovani, kot Interceptor. Na čelu z ultra-maratoncema banda Gregorjem Čulkom mlajšim in Marjanom Padrom (kitara) ter Draganom Bagaričem (bas kitara), povratnikom Simonom Cukjatijem (kitara) in Davorinom Štorgljem (bobni). Tokrat je Čule uvodoma pomiril občinstvo, da naj le stopi bliže, saj se to pot ne misli vreči dol z odra: »Prid’te bliže, saj se ne bom vrgel z odra!« Tisti, ki so poznali nekaj zgodbic vezanih na ta Čuletov komentar so seveda bruhnili v smeh.
Bend je posvetil ta koncert Sergeju in Tomažu Vučerju. Dveh pomembnih gradnikov tega festivala. Moža, ki sta zaslužna za rojstvo festivala, Sergej je sicer napisal večino besedil zasedbi Interceptor, Tomaž pa je basiral pri Epidemic Zone. Bend je v tem oziru zapisal že v napovednik, da bo v svoj koncertni repertoar vrinil krepostno dozo komadov s prvih dveh plošč. Je pa treba imeti v umu, da je bend že lep čas neaktiven in se je zbral skupaj dejansko samo za ta koncert. Zato je glede na reputacijo, status skupine, ta dogodek eden tistih, ki se bodo zagotovo vknjižili med najpomembnejše dogodke metalskega univerzuma na slovenskem za leto 2018.
Bend je izžareval izredno uigranost kitarske naveza Pader-Cukjati, s časom pa je gospodarila izredno dinamična, aktivna in pronicljivo natančna ritem naveza basista Dragana in bobnarja Davorina. Tu pa je bil seveda on. Eden in edini. Master Čulk »glavom i bradom«. Kot sem vedno dejal. Kadar gledaš Čulka na odru, veš kam sodi. Na oder in nikamor drugam. To je mož od glave do pete stesan, da zabava ljudi. Od same pojave, gestikuliranja, drže, grimas, vsega kar počenja na odru. Tudi z vsemi komentarji ter ostalimi »neumnostmi«, ki mu v danem trenutku rojijo po umu in jih širokogrudno deli z ljudstvom. Seveda se je v dvorani zbrala klientela, ki vse glasbenike pozna, kot svoj žep in obratno. Tako je Čule pozdravil z odra kar nekaj obiskovalcev, se zahvalil kar nekajkrat tistim,ki so skrbeli za logistiko in izpeljavo festivala, v prvi vrsti Mufiju, ki je postal tako Master Mufi, bend pa je igral izvrstno. Tudi v zvočnem oziru. Zvočna slika v vseh ozirih torej imenitna.
Tako je tudi bilo. Po nekako pričakovanem Homo Stupidus s katerim so odprli koncert, gre za njihov zadnji single izdan leta 2008, se je bend lotil revizije skladb prvih dveh albumov pri čemer je nekaterim težkokategornim veteranom v publiki že krepostno mešalo. Bend je torej skozi repertoar potoval v preteklosti, dve točki pa je posebej namenil spominu na Sergeja in Tomaža Vučerja. Preverjeno prvovrstna izbira torej za katapult v brezbožno in blasfemično graveyard metal maševanje. In Pomarančina Goba zla vsekakor poleg! Tudi ubrisana Paparazzo s tretjega albuma »Mora«, v katerem je pretegnil svoje glasilke po pričakovanju tudi karizmatični Marjan Pader, ni izostala. Misprized Death v kombinaciji z gostujočim Boštjanom Bahčem na pihalih, Paderjem na dvanajst strunski akustični kitari in seveda Čulkom s čisto vokalno barvo. Bend je sklenil regularni del tako, da je zaigral še Highway To Hell. To je bil druga priredba AC/DC, posvečena ljubitelju te skupine Sergeju Vučerju. Bend je to naredil »po svoje«. AC/DC so dobili torej svojo verzijo te skladbe v graveyard metal formatu.
V dodatku pa še Zadnja žrtev, ki pripada v izvirniku zasedbi Epidemic Zone in jo je bend posnel že na albumu »The Beginning« (1993), a sklenitev koncerta s Sepulturino Inner Self (Sepultura je tista skupina, ki je gotovo odigrala pomembno vlogo pri definiranju zvoka in sloga zgodnjih Interceptor). Skratka, vsa mala in velika zgodovina te legendarne skupine v enem kosu, na enem mestu. Polnokrvno in strastno. Po tem koncertu so se Interceptor vrnili v stanje mirovanja. Ali se bodo reaktivirali ali ne, ostaja misterij. Sam ne bom namigoval na nič, vendar pa se po prikazanem čuti, da je v teh fantih ostala potenca, naboj, strast. Energija je tu, ogenj purifikacije bi morasl pregnati demone preteklosti in če je še konštalacija zvezd na nebu prava, ni vrag, da se savinjska metalska mašinerija ne bi znova zakotalila preko slovenskega metal neba in ga tako še kdaj ovila v svojo graveyard metal črnino. Pustimo času torej čas.
No tisto nehvaležno vlogo, pa so tokrat morali odigrati novorojeni blackmetalci Marax. Gre za kvartet, ki nosi v svojih vrstah ženski black metal vokal pevke Anin. Tu je tudi Cordurin Tim Draksler, ki je nekoč pomagal pri Interceptor, kot je Bagarič pri njegovi Corduri in ga ob sicer krepostnih corpse paintingsih, po značilni pojavi, drži kitare in bradici, ni bilo težko prepoznati. Bend je odigral svoj EP »The Abyss Of Illusion«, ki je izšel sredi aprila letos in ga pravzaprav premierno predstavil v živo. Kot ne-ekspert za black metal težko ocenim, kam bi slogovno vtaknili skupino, gotovo pa je, da jemlje navdih nad bogato skandinavsko falango in zapuščino tovrstnih glasbenih viž, na čelu z Dimmu Borgir, Old Man’s Child, utrnila se je asociacija na projekt Covenant. Bend je kulise konkrektiziral z nasnetimi zavesami sintetizatorjev in orkestracij, izkazal lep nivo kompleksnosti v komponiranju, tudi lepo mero teatralnosti, za kar je skrbela Anin. Mračnjaki torej. Škoda, da je bila faza čakanja zelo dolga. Mislim, da skoraj tričetrt ure. Publika je v tem času (do koncerta) bistveno omagala pod težo prebitka alkoholnih derivatov, prav tako pa se je število poslušalcev v urah, ki so se krepko nagibale v jutro, tudi povsem zdesetkalo. Škoda za skupino. A vsak začetek je težji, kot bi si želel. Bend je pritaknil h koncertu tudi nekaj priredb svojih vzornikov ter tako le spravil skupaj 40. minut nastopa. Gotovo skupina,ki je vredna vse pozornosti Ne le zavoljo tega, da goji samosvojo glasbeno figuro a v black metalu, pač pa tudi zaradi pevke Anin, ki je gotovo posebnost skupine.
Kot sem že navdušeno namignil uvodoma. Festival Fuck Off Commercial je uspel v vseh ozirih. Že dolgo nisem užil takšne sloge, takšne medsebojne povezanosti med ljudmi ter takšne organizacijske moči na Slovenskem, kot prav v Šeščah.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
