Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 12. 2. 2021
Produkcija: Robert Berry
Dolžina albuma: 56.59 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
3.2 je posebna zgodba rock univerzuma. Kot je bila 3 in album »The Power of Three«. Ko se je zgodba o velikih progresivnorockovskih »rušiteljih tabujev« ELP dokončno izpela, so glasbeni agentje sredi osemdesetih nagovarjali Keitha Emersona in Carla Palmerja, da skušata oblikovati skupino, ki bo komponirala glasbo radiu prijaznejše narave. Greg Lake očitno ni hotel biti del te zgodbe, ali pa niti nikdar ni bil povabljen k sodelovanju. Izkušnja z »Love Beach« je ostala nezaceljena rana v diskografiji ELP, pa tudi v srcih ljubiteljev te skupine. Tu pa stopi v vso zgodbo Robert Berry. Ameriški komponist, multi-instrumentalisti in po potrebi tudi več kot spodoben vokalist. Tako so nastali 3 (Emerson-Berry-Palmer) in izdali prej omenjeni album. Leta so tekla in Berry je obnovil kontakt z Emersonom. Govorila sta o novem 3 albumu. Nastajali so demo posnetki, potekala je živahna izmena idej in posnetkov. Vendar pa Emerson tega ni uspel dočakati, saj ga je prehitela smrt. Klub temu je leta 2018 izšel album pod imenom 3.2 in nazivom »The Rules Have Changed«, kjer so prav vse albumske kompozicije skupno avtorsko delo Berryja in Emersona, s tem da je Berry – neverjetno izkušen in prekaljen glasbenik in producent-, poskrbel za vse detajle in podrobnosti. Album »The Rules Have Changed« je tako moč razglasiti, kot kredibilno nadaljevanje projekta 3, ki je nastal v času, ko so sodobniki Emersona, Lakea in Palmerja igrali v radiu prijaznih formacijah tipa Asia in GTR, medtem ko so Yes in Genesis uspešno opravili kameleonsko levitev, s katero so obdržali radijsko prijaznost pridobljeno v sedemdesetih. Mnogim proggerjem to ni uspelo (Jethro Tull, Gentle Giant), a to je druga zgodba.
No, Berry je več kot opravičil ime 3.2. Človek bi si ga razložil kot: »nekdanji trije, reducirani na sedanja dva«, in kot povedano. Z »The Rules Have Changed« je triumfalno zaprl knjigo o 3. Vsaj do konca lanskega leta je reč tako delovala. A na prigovarjanje Frontiers Music Srl. se je Berry še enkrat odločil, da doda vsej tej glasbeni avanturi še eno nadaljevanje. Nastal je album »Third Impression«. Berry ob svojih izkušnjah in neverjetnem glasbenem talentu takšnega izziva zagotovo ne bi sprejel. Roko na srce. Svoje je z »The Rules Have Changed« opravil in tisti, ki mu sledijo, bi si mnogo raje želeli novega Alliance albuma. Vendar pa je Berry v arhivih našel še eno skladbo, ki je nastala v sodelovanju z Emersonom in je bila kot kompozicija predolga, da bi jo uvrstili na albuma »The Rules Have Changed«. To je skladba Never, zadnja na »Third Impression«. Berry se je v izjavah kako se je loteval pisanja povsem novih skladb za album »Third Impression« razgovoril, da se je vživljal v Keitha Emersona in pri izbiri aranžmajev za klaviature (sintetizatorji, Moog, Hammond orgle) in klavir pisal le te na način, kot si je zamišljal, da bi jih pisal Emerson, ako bi bil živ. V zvočnih strukturah, dodanih Hammond začimbah, integraciji Moog potegavščin in seveda segmentih, odigranih v zvočnih tančicah klasičnega klavirja, z jasno izpostavljeno zabelo, ki evocira sintezo rocka in neo-klasike – seveda leti vse to na lik in delo Keitha Emersona, je album »Third Impression« neverjetno posrečen album. Ni se šlo nadejati, da bo to mogoče zapisati. A Berry je enkrat več potrdil tudi s tem albumom, kako fascinanten glasbenik je in kako fascinanten glasbenik ostaja.
Berry je res mislil na vse detajle pri aranžiranju. Aranžmaji so bogati, točke pa silno všečno razgibane. So takšne, ki nagovarjajo progresivno in raziskujoče in tiste, ki bi jih lahko brez mnogo razmišljanja hitro uvrstil na radijski program kot je npr. odlična Missing Peace (skladba, kot bi jo vzel s kakšnega Alliance albuma). Black of the Night je tudi bolj dostopna točka, z vodilnim keltskim folk motivom, ki vzbuja teatralnost in pompoznost. The Devil Of Liverpool je progresivno naravnana impresija, kjer je Berry dosegel odlično zvočno prostornost – osnovni ritem je podložil z dodatnimi tolkali, navite bas linije (Berry je prvenstveno v skupinah praviloma zavzemal vlogo basista), pa dodajajo izjemno všečen »groovy« podton in dostavljajo organsko toplino. Refren pa je seveda muzikalen in fascinantno speven. Tu so spremembe ritmičnih ključev in v izhodnem delu solaža na Hammond orglah, kot bi jo skoraj zagotovo zvozil Emerson. To je le ena takšnih točk, ki dominirajo na albumu. Med progresivno zasnovanimi točkami je malo teže iskati favorite, a gotovo sta med najbolj impresivnimi momenti albuma otvoritvena Top of the World, ki se odpira »folky«, a hitro razkaže hitro in vešče vso svojo progresivnorockovsko vsebino ter razrahljanost ter sklepna Never. Na albumu »Third Impression« je posebnost albuma skladba Emotional Trigger. Ta se odpiral v mehko lenobnem zviranju, ki ga gradi ogrodje na pianu. Tega obdajajo nežne pastele sintetizatorjev, ki dodajajo kopreno mistike. Nad vsem tem pa gre za moment zbližan na karakterju kabaretne jazz šansone. Odlična mehkejša skladba, ki se iz kroga v krog aranžersko izpolnjuje in ob kateri si ni težko predstavljati niti kakšne Nine Simone, kar pa »preseka« genialno vpeta solaža na Moogu, ki dodajajo tej točki absolutni art rock pečat. Izvrstna popestritev albuma. Zatišje pred nevihto, ki jo dostavita A Fond Farewell z zanimivo razgibanim delom v katerega vpelje Berry 7/8 ritmični ključ in sklepna Never – albumski vrhunec. Never, najbolj progresivnorockovsko naravnana točka albuma, vsebuje originalne Emersonove linije, fascinanten Hammond solo Emersona, ki ga je Berry imenitno podaljšal s svojo kitarsko solažo. A Bound Of Union je skladba svečanosti in zanosa. Ta himna pa ima v zadnji tretjini zanimiv del, ki bil lahko, kot glasbena podlaga, slikovito vpet v kak star, črno-bel film.
Berry je res neverjeten. Imeniten. Četudi to ni njegov solo album, je delo velikega perfekcionizma in dovršenosti. Predanosti. Berry je tudi odličen pevec. Njegov vokal je prepoznaven in pečaten in neverjetno dopadljiv. Tako v progresivnem rocku, kot v komponiranju, ki nagovarja AOR-ovsko. Obenem je Berry odigral tudi vse kitare in solaže, In tudi tu fasciniral. »Third Impression« je progresivni rock album stare šole. Je posrečen priključek predhodnima dvema izdelkoma – pri čemer je eden med njima debelo pomaknjen v osemdeseta-, in čeprav vzdržuje njegov predhodnik »The Rules Have Changed«, več čistokrvnosti oziroma sorodnosti z albumom »The Power of Three«, je »Third Impression« neverjetno posrečen »ponaredek«, ki nosi več kot kredibilno vse sestavine, po katerih sta prepoznana njegova predhodnika. Torej, kot bi bil Emerson prisoten ne le na skladbi Never, pač pa na vseh točkah albuma. To je bil tudi cilj te Berryjeve sinteze, ki je nastala po naročilu Frontiers Music Srl., in zaradi česar se lahko Berryju lastniki založbe samo klanjajo. Ob vsem tem je neverjetno, kaj lahko postori vsega en sam glasbenik v svojem studiu. V vseh ozirih. Tudi produkcijskem. »Third Impression« je v vsem fascinantno delo, delo visoko pronicljivega artističnega intelekta, ki za razliko od morja vseh naročenih in umetno plasiranih glasbenih projektov s strani založbe Frontiers Music Srl. – večkrat nevživete in »instant embalaže«-, poseduje polnokrvno otipljivo dušo in glasbeni karakter.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Top of the World (9:00)
2. What Side You’re On (2:51)
3. Black of the Night (6:15)
4. Killer of Hope (3:16)
5. Missing Peace (5:54)
6. A Bond of Union (5:20)
7. The Devil of Liverpool (6:09)
8. Emotional Trigger (4:54)
9. A Fond Farewell (4:27)
10. Never (8:58)
Zasedba:
Robert Berry – vokal, bas kitara, klaviature, kitara, bobni
