Lokacija: Ljubljana / Channel Zero / Slovenija
Datum: 06.10.2012
Kaj je to »24 Hour Party People«? 24 ur neprestanega koncertiranja 24 zasedb? 24 ur neprenehnega glasbenega transa? 24-urni presek slovenske alternativne glasbene scene in vseh biserov, ki jih skriva? Edinstven dogodek v Evropi, morda pa celo na svetu? Dejansko je bil in je »24 Hour Party People« vse to. 24 zasedb v 24 urah. 24 ur edinstvenega dogodka v Evropi. 24 ur za dokaz slovenski publiki. 24 ur za Slovenijo in njeno glasbeno zakrknjenost, da se iz le-te izvije in pokaže, da glasba tu še vedno nekaj pomeni.
Dogodek je povzel ime po naslovu istoimenskega igranega filma, ki prikazuje delovanje manchesterske glasbene komune med leti 1976 do 1992, še posebej pa se posveča založbi Factory Records, ki je v tem času vsebovala izvajalce, kot so Joy Division, New Order, A Certain Ratio, The Durutti Column in druge. Dogodek si je tako sposodil ime za oznako edinstvenega dogodka z naslovom filma o edinstveni sceni v glasbeni zgodovini.
Pred začetkom dogodka se je naznanilo, da naj bi se tistemu, ki bi zdržal najdlje na samem dogodku, podelila letna karta za Channel Zero. To je bil še dodatni »hook« za obisk samega dogodka in poskus približanja čimvečih slovenskih »Factory Records« bendov karseda velikemu številu ljudi. 24 ur je hud zalogaj, RockLine pa je poskusil obeležiti vsaj neko lepo število koncertnih nastopov. Sicer je bil seznam nastopajočih naslednji: Srečna mladina, Xaxaxa, Trus!, It’s Everyone Else, Ludovik Material, Ewok, nevem nevem, Human Host Body, Veteran Kozmosa, Sweet Sorrow, Y, Hexenbrutal, Žižka hlače, Toxsick, Karlovčec/Drašler trio, Napravi mi dete, Vibesonic Jam, Nikki Louder, TheLIFT, Narat, Spock Studios, Dance Mamblita, Karmakoma in Moveknowledgement. Otvoritev dogodka je pripadlo zdaj že slovenski glasbeni inštituciji – Srečni mladini.
Srečna mladina (00:00)
Srečna mladina nekako ne potrebuje neke hude predstavitve. Nadžanrski bend, ki zadnji čas deluje kot kvartet, je ena redkih konstant na slovenski glasbeni sceni že od začetka oz. sredine 90. let prejšnjega stoletja. Njihov zdajšnji idejni vodja Peter Dekleva, kitarist, vokalist in nasploh glasbenik par excellence je Srečno mladino od začetnih punkovskih smernic pripeljal tako daleč, da se na njihovem zadnjem ploščku …pa srečno v prihodnosti! slišijo celo vplivi progresivnega rocka. Sam koncert – okoli 40 minut – pa ni minil tako kot ponavadi. Seveda se tu ni spremenila izredna energičnost benda (še posebej Petra Dekleve) niti ne njihova glasbena mojstrskost, temveč to, da sta se jim kot gosta pridružila dva bivša člana – Tim Kostrevc na saksofonu in Dado Sheik (Tadej Markelj) na vokalu. Kratek nastop je tako minil v sproščeni bendovski nostalgiji ter združitvi tistih skladb iz prejšnjega tisočletja (in s tem čisto druge Srečna mladina ere) z novimi, »deklevskimi« komadi. Začetek »24 Hour Party People« je bil izjemen in s tem težko nadkriljiv, s čimer so Srečna mladina zadali težko nalogo prihajajočim 23 bendom.
Napravi mi dete (15:00)
Napravi mi dete je nedavno vzklita neznanka na slovenski sceni. Bend, ki je začel šele letos koncertirati, sestavlja dvojec bratov Lavrin, ki ju poznamo iz zasedbe We can’t sleep at night, basist Marko Širec (Coma Stereo) ter Eva in Kukla – dve pevki, od katerih je ena tudi multi-inštrumentalistka. Eva. Bend zaznamuje predvsem svež in z energijo nabit zvok, kar je, kot bi verjetno rekla Kukla, še nekaj »neviđenega« v Sloveniji. Besedila benda so namreč povsem v srbohrvaščini, kar pa nikakor ne zaokrožuje njihove čudaške podobe. Očitna znanilca Napravi mi dete sta tudi nora koreografija in kostumografija. In to, da očitno bobnar meče činele v publiko med svojim živalskim skakanjem z odra, čemur sledi zverinski spopad s povsem negibno ležečo činelo. Kar je naredil tokrat. In prav to je tisto, kar povsem zaznamuje bend – ta živa energičnost žanrsko precej neuvrstljive glasbe (nek trash disko pop-punk) je sigurno trademark, ki ga mora bend klasificirati kot nekaj svojega, s čimer bomo priča nastanku enega zanimivejših slovenskih bendov.
Vibesonic Jam (16:00)
Trio vesoljskih jamov Vibesonic Jam se že nekaj časa potika po skritih kotičkih slovenske glasbe. Ljubitelji glasbe, ki igrajo več ali manj za svojo dušo, so zaenkrat izdali en album – Egotrip (2009). Tokrat sicer njihov koncert ni bil toliko egotrip kot trip. Trip po psihedeličnih kozmičnih tokovih, ki so prebili stene solidno zapolnjenega Channel Zera, se je končal prehitro. Mantra zvočnega zidu Vibesonic Jam je bila trdna in hkrati lebdeče krhka, specifična, a nedefinirana, skratka – vse to, kar odlično psihedelično-spacey groovanje potrebuje. Zanimivo pri skupini je recimo to, da sta vlogi kitarista in basista precej drugačni kot v konvencionalni glasbi. Ne bi rekel, da zamenjani, a kitarist Zlatko Kuret prej opravlja vlogo ritmične glasbene kulise, h kateri sicer z različnim glasbenim manipuliranjem kot samim bobnanjem ogromno pripomore Milan Murko, basist Bernard Pintar pa prevzame kreiranje »solo« linije, ki to ni – bas še vedno značilno »groova«, hkrati pa poseduje povsem kitarsko vlogo izrazitejšega gnanja rdeče niti skladbe, ki je seveda sama po sebi precej krhka, glede na zvočno naravo benda. Izredno sproščujoč, hkrati pa intenziven nastop tria je bil zato odličen »odmor« od glasnejših, z energijo nabitih aktivnih performansov.
Nikki Louder (17:00)
Kamniški noise rockerji Nikki Louder so že trdno zabetonirana konstanta slovenske alternativne glasbene scene. Za sabo imajo že dva studijska albuma, ki sta bila odlično sprejeta, sploh njihov zadnji Our world died yesterday, ki je izšel lani. Ta nakazuje na večjo eklektiko benda, ki se poleg noise rocka in post-punka zdaj spogleduje še s post-rockom. Seveda pa ostaja ena značilnost, ki jo zasedba ohranja in se je ne bo znebila – Nikki Louder so, kot pove že njihovo ime, glasni. In glasni so bili tudi tokrat v Channelu Zero. V mnogih letih, skozi katere sem imel priložnost kar nekajkrat ujeti ta kamniški trio (dva brata + prijatelj, kot se opisujejo), bend ni izgubil niti trohice tiste začetne energičnosti, zvočnega trušča in upornega angsta. Bend se seveda ni posvečal popolnoma zadnjemu albumu (po katerem so izdali še kaseto Nikki Louder), temveč je igral tudi tiste značilnice njihovega prvenca, kot je recimo »Honey, I’m ok«. Kontrast z Vibesonic Jamom je bil očiten v samem zvoku, ne pa tudi v kvaliteti. Še en odličen nastop je tokrat zbobnel zidove Channel Zera in jih pustil še bolj sive, kot so to že.
Narat (19:00)
Boštjan Narat se je na tokratnem ”24-urnem koncertnem maratonu” edini izmed nastopajočih predstavil v najbolj izčiščeni in ”nebleferski” muzikalni vlogi – kot kantavtor. Mnogi ga poznajo predvsem kot idejnega vodjo skupine Katalena, nekateri pa tudi kot voditelja filozofiranja v Varieteju in nacionalkine oddaje Panoptikum. Je doktor filozofije, nekdanji profesor na poljanski gimnaziji in predvsem človek izrednega glasbenega talenta. Na samostojni glasbeni poti je do sedaj izdal dva albuma, leta 2010 prvenec z naslovom Strah je odveč in letošnjega maja njenega naslednika Konec sveta vedno pride nenapovedano. Albuma sta si blizu po inteligentni in subtilni avtorski poetiki, razlikujeta pa se v tem, da je v zadnjem albumu Narat razširil in obogatil zvočno podobo skladb s spremljevalno ekipo odličnih glasbenikov. Vseeno se je tokrat na odru, v klubu Channel Zero, pojavil sam (in tudi nove skladbe zaradi tega niso trpele). Odigral je dvanajst skladb, ki jih odlikujeta predvsem domiselna minimalistična zvočna podlaga in bogata ter nenavadna besedilna metaforika, ki riše svojevrsten pesniški izraz. Narat navdušuje v spretni, duhoviti in markantni interpretaciji lastne poetike, v kateri se dotika različnih plati življenja, od zelo intimnih zgodb (Zdi se), pa vse tja do obravnave perečih sodobnih problemov (Egon). Navkljub dejstvu, da je na odru sam z akustično kitaro, je zmožen človeka ”pahniti” v različna (koncertna) razpoloženja, od jeze do smeha. Konca sveta se loti iz drugačne strani, kot ga nenehno prikazujejo mediji in napovedujejo kvazi-mistično navdahnjene skupnosti: apokalipso prikaže iz vsakdanje človeške plati (Konec sveta vedno pride nenapovedano).Dovršen nastop glasbenika, ki bo imel v prihodnosti še veliko za povedati.
Spock Studios (20:00)
Po umirjenem, pa vendar apokaliptično-obarvanem nastopu Narata je nastopila še ena kamniška zasedba – Spock Studios pod vodstvom Blaža Flerina. Trio (kjer eden skrbi za vizualizacije, dva pa za zvok) je pred kratkim izdal svoj tretji album A Degree Below Your Means. Gre sicer za mešanje analognega in digitalnega, inštrumentov in računalnika, ljudi in ritem mašine, elektronike in post-rocka. Ambientalne sfere uvodov se večkrat razširijo v post-rockovski odfuk, sploh ko hrupen vokal posodi basist Matic Šuštar. Glasba je odlično grajena in temelji na kvalitetnih zasnovah, vendar v živo, žal in morda po veliki meri zaradi matrice ter ritem mašine, izpade nekako mrtvo. Glasbe se ne začuti in zato ne odseva sicer odličnih aranžmajev. Potopitev v zvočne globine Spock Studios le malokrat tako izpade dovolj koherentno za konkretno headbanganje, je bil pa zato ravno takšen – torej koherenten in konkreten – prav njihov zadnji komad. Deloval je živo, polno, fantasično ter se po občutku približal težkim, distorziranim delom glasbe Sigur Rós. Prav zato koncert pušča boljši vtis, kot bi ga morda drugače, saj je bil zaključek odličen.
Karmakoma (22:00)
Karmakoma je mlad trio iz Krškega, ki preigrava unikatno fuzijo zanimivih rockovskih podžanrskih elementov in elektronskih podlag iz matrice. Bend nenehno niha med plesno glasbo in kompleksnejšo tršo glasbo, s čimer dejansko nastane izredno zanimiv skupek, ki večinoma deluje na obeh nivojih. Predvsem pa je to prej kot glasba plesa glasba energije. Celoten trio seva tisto mladostniško, a tudi prvinsko energijo, ki jo današnja rock scena potrebuje, in to energičnost vlečejo iz elektronskih plesnih ritmov, ki so vse prej kot puhli. Še več – v podlagah ni niti sledi klasičnega »tuctuc« zvoka elektronskih ritmov, saj za precej kompleksno dodelane ritmične vzorce skrbi sijajni Beno na bobnih. Edina stvar, ki trenutno šepa, je vokal – Enej včasih deluje v redu, vendar načeloma nima posluha, kar je večkrat prišlo do izraza. Vseeno je bil z energijo in predvsem unikatno fuzijo nabit koncert odlična popotnica za zaključek in vrhunec dogodka – Moveknowledgement.
Moveknowledgement (23:00)
Vsi so nestrpno pričakovali predvsem zadnji koncert. Ljubljanski Novomeščani upravičeno že od izdaje zadnjega albuma Pumpdown veljajo za pravo koncertno poslastico. Saj ne, da za to niso veljali že v preteklosti (kjer so se izkazali tudi na eksperimentalnem in dub/funk področju), vendar pa jim zadnja plata preko svojega živahnega, z rock’n’rollom nabritega zvoka, to še toliko bolj omogoča. Moveknowledgement postajajo prava mala inštitucija alternativne glasbe v Sloveniji (album Pumpdown je bil proglašen s strani različnih medijev za najboljši slovenski album v letu 2011). Kjerkoli drugje po svetu bi že veljali za uveljavljeno glasbeno ime na mainstream sceni, le v Sloveniji, kjer ji vlada Sazas provenienca in zatohlost domačih (glasbenih) logov, to ni mogoče. Po kvaliteti, po energije in po vedno večjem številu poslušalcev spadajo v sam vrh slovenske glasbene produkcije. Razne Big Foot Mame in podobni se skrijejo pred njimi (z vsem spoštovanjem do omenjene skupine). In Moveknowledgement s frontmanom N’tokom na čelu so upravičili pričakovanja. Channel Zero se je napolnil do zadnjega kotička in pod odrom so se nagnetli največji privrženci. Mnogi so kupili karto samo zaradi njih. Koncert je minil v sproščenem in uživalskem vzdušje. Moveknowledgement so vročico neprestano stopnjevali s komadi, v katerih se je čutila prvinska rock’n’roll energija in neverjetno privlačna in plesna sci-fi estetika, ki jo je na klaviaturah sproščal Miha Šajina. Vrhunci setliste sta bili predvsem skladbi La Droga E Il Buio in Hands. Razgreto občinstvo je dobilo celo dodatek (edini na maratonu), kjer je skupina preko razbijaške Pump Down!! prignala temperaturo do vrelišča. Fantastičen koncert za zaključek tega neverjetnega dogodka.
Prva stvar, ki me je verjetno najbolj presenetila, je bilo to, da so bili bendi in celotna organizacija precej točni. Na koncu je prišlo do kakega polurnega zamika, to je bilo pa tudi vse. Dejansko je uspelo. 24 bendov v 24 urah. Noro.
Obiskovalcev je bilo zelo solidno število, hkrati pa jih je mnogo ostajalo tudi po več ur (24 ur naj bi zdržala dva, en obiskovalec in en organizator). Seveda jih je bilo največ ob otvoritvi in zaključku dogodka, na Srečni mladini in Moveknowledgement, ko je bil Channel Zero bolj ko ne poln. Dogodek je bil vsaj delni pokazatelj zmožnosti slovenske alternativne scene, ki premore dovolj kvalitete za širšo podporo. Tudi mi imamo potencial in kvaliteto za »Factory Records« bende in počasi bi bil že čas, da se tega zave še kdo drug kot le obiskovalci Metelkove.
avtor: Jan Podbevšek
fotografije: Jan Podbevšek
Vibesonic Jam:
1.) Angel’s Dream
2.) Extasy
3.) Noisy Wind
4.) Speed
5.) Psychedelic Call
Narat:
1.) Yet Another Tango
2.) Ženske, ki ljubijo pse
3.) Na pol poti do kraja
4.) CDG
5.) Dvajset let
6.) Tisti, ki zna, in ona, ki ve
7.) Egon
8.) Konec sveta vedno pride nenapovedano
9.) Strah je odveč
10.) Zdi se
11.) Kako končati to pesem?
12.) Romeo Julija
