Po tem, ko smo pred enim mesecem praznovali in rajali na rojstnem dnevu smrduhov Dirty Skunks, je prvi vikend v februarju ameriško polnoletnost praznovala še založba On Parole. Praznovati bi morali že okroglo 20. obletnico, a je to, kot še marsikaj drugega, »vzela kuga«. Tako sta Chop in Simona pač združila dvoletno praznovanje v dvodnevni festival in tako obeležila zgodbo, ki se je začela davnega marca 2002 z izdajo Sarcasm albuma Igra narave (z dodanim prvencem Crematory), kateri je do danes sledilo več deset izdaj domačih (in nekaj tujih) bendov. Prvi dan so tako v trboveljskem Domu svobode nastopili Ate Era, Deprivacija, Vulvathrone in Hellcrawler, v soboto pa je sledila še peterica varovancev edine domače založbe, ki pod svojim okriljem že več kot dvajset let skrbi, da so na pravem nosilcu zvoka luč sveta ugledale že številne izdaje domačih bendov.
Čast prvih nastopajočih je v soboto pripadla kranjskim death metalcem Penitenziagite, ki so pri On Parole leta 2015 izdali svoj prvenec Humanity Galore, ki po moje spada med najboljše tri death metal album izdane na naših tleh. Penitenziagite na odrih nismo videli že celo večnost in je bilo kar malo večje presenečenj ugledati njihov logotip na plakatu za koncert. Od Penitenziagite se je v živo vedno pričakovalo veliko in razočarali niso niti tokrat, tudi če se jim malenkost pozna daljša odsotnost z odrov. Tokrat so v Trbovljah nastopili s prenovljeno zasedbo, saj se jim je na mestu kitarista pridružil Mičo iz Gonobe, ki je svoj prvi nastop z bendom oddelal izvrstno. Sicer pa je bend v slabe tri četrt ure znova poteptal z udarnim death metalom, ki mu vlada močan in razložen Demshyjev vokal, ki z leti na moči ni izgubil niti malo, nadgrajujejo pa pestri rifi in brutalna ritem sekcija. Epski death metal je kot vulkan izbruhnil v komadih s prvenca kot so Origin of Desolation, Cleansing in Path Lain in Shadows, lepo pa je bilo slišati tudi nekaj novitet, ki so nadgradnja zvoka predvsem v smislu še bolj razdelanih kitarskih potez in prepletanju black in death elementov. Upam, da bosta Chop in Simona še nadalje Penitenziagite brcala v riti (za kar se jima je zahvalil Demshy) in jih čimprej zbrcala do naslednika Humanity Galore.
Še bolj brutalno je bilo nadaljevanje z death grinderji Glista, ki so pri On Parole leta 2018 izdali svoj prvenec Death Machinery. V grind maniri so Glista v dobrih štiridesetih minutah odigrali kakšnih dvajset komadov in v njih predstavili vse od klasičnega Napalm Death/Carcarss grinda pa do cupa-cupa polke in disko intermezzov. Skratka kaos in norost, kot se od Gliste pričakuje. Vedno v živo osvojijo Matijevi globoki guturalni vokali, kriki, pig squeeli in vse vmes, zmagajo pa njegovi rahlo nerodni nagovori med komadi v lepi, knjižni slovenščini. Ki potem zbledijo v tornadu ritem sekcije in mesoreznici rifaže kitarskega dvojca, ki poskrbi tudi za zanimivo odrsko predstavo. Medtem ko Gapa po odru divja kot tasmanski vrag, drugi kitarist v poltemi stoično muči kitarske strune. In to je Glista od a do ž. In še lepše, sedaj lahko z Glisto tudi skejtate!
Tempo je nekoliko upočasnila primorska stoner/doom trojka Omega Sun, ki zadnjih nekaj let uspešno in redno nastopa tudi po evropskih odrih. Svoj prvenec, Opium for the Masses, pa so pri On Parole izdali leta 2017. Omega Sun so ob odličnem zvoku ponudili res težke, masivne rife, debele bas linije in močan boben. Svoj klasičen stoner zvok trojka mestoma nadgrajuje s psihedeličnimi in bolj atmosferičnimi trenutki, ki jih približajo sedemdesetim in Black Sabbath, spet drugič pa z modernejšim prizvokom, ki ni daleč od seattleske scene devetdesetih. Medtem, ko počasnost in mastnoča Omega Sun temeljita na basu in bobnu, je Arisova kitara tista, ki s pestrimi linijami skrbi, da komadi ne postanejo enolični. Poleg njih pa seveda tudi močan in prepričljiv Medov vokal, ki zveni kot zmes Ozzyja Osbourna, Chrisa Cornella in Johna Garcie. Omega Sun so predstavljali lep žanrski izlet v večeru večinoma ekstremnejše zvenečih bendov.
V sicer žanrsko nekoliko sorodnih, a mnogo, mnogo bolj heavy vodah so nadaljevali koroški Britof, ki so pri On Parole lani izdali svoj drugi studijski album Ruins. Še bolj pa so pred kratkim pretresli domačo sceno s tem, da so kot do sedaj prvi in edini slovenski bend nastopili na (digitalnem) Ozzfestu! Verjetno še na krilih te velike poteze so nastopili tudi na trboveljskem odru in s prvo sekundo v dvorano pripeljali pravi orkan temelječ na živalskem divjanju, v katerem trojka spretno združujejo heavy in stoner metal s potezami Motörhead rock’n’rolla. Naravnost osupljivo je v živo videti predvsem Alexa Paradiža, ki ob živalskem (beri: Animal iz mupetkom) divjanju po bobnih, skrbi še za prodoren in močan polkruleč vokal, ki mestoma spomni na grobje trenutke Phila Anselma. A ne zaostaja niti basist Jan Laznik in kitarist Matej Pok, ki tvorita močno ogrodje trojke, ki je glede na videno in slišano v živo naravnost definicija »power tria«. Britof so Trbovlje res spremenili v ruševine.
Kot zadnji so oder Dom svobode zasedli še ljubljanski Morost, ki so pri On Parole leta 2021 izdali svoj drugi album Forged Entropy, a je tokrat prevladal povratek v Ljubljano in Morost ujamemo kdaj drugič. V vsakem primeru je za konec manjkal le še kakšen sočen govor Dr. Chopa, vsekakor pa On Parole iz srca vse najboljše in naj še dolgo vihra zastava zastavonoš domačega metal založništva.
Fotografije: Nina Grad
