Vsakoletno, tradicionalno praznovanje smrdenja, t.j. rojstnega dne najbolj aktivnih koncertnih organizatorjev pri nas, Dirty Skunks, je nekako postalo sinonim za prvi, večji po novoletni dogodek. Dirty Skunks mini festival je tako postal januarska stalnica, vsako leto obvezno »zacahnjena« na koledarju, nato pa se je zgodilo vsi vemo kaj in praznovanje dvajsete obletnice žal ni bilo uresničljivo. No, nič ne de so rekli iz dihurskih logov in pač organizirali dvajseto kar skupaj z enaindvajseto obletnico in to ne zgolj na eni lokaciji (nazadnje na treh odrih Orto bara). »Go Big or Go Home« so rekli in organizirali pravi festival, ki je v dveh dne potekal na kar petih odrih s cca. 40 nastopajočimi, pa še afterpartyji z DJ-i. Za nekoga srednjih let je bil tokratni Dirty Skunks fest že pravi zalogaj, kar je tudi glavni razlog, da smo si tokrat ogledali manjši del nastopajočih drugega dne festivala.
Sobotna koncertna odisejada se je v Orto baru začela v počasi se kotalečih doomerskih ritmih ljubljanskih Mist. Sam jih na odrih že lep čas nisem uspel ujeti zato je bil njihov nastop za uvod prava dobrodošlica. Bend je na oder, zvrsti primerno, stopil v lučeh temnih odtenkov in v slabih petinštiridesetih minutah znova opomnil na svoj odlični prvenec Free Me From the Sun, pobrskali pa so tudi nekoliko dlje v preteklost in še lepše, z dvema novima komadoma opozorili na prihodnost. Je pa bilo tokrat drugače tudi to, da na mestu bas kitarista ni več stala Neža Pečan, saj je bend tik pred nastopom na Dirty Skunks festu sporočil, da so se z njo razšli. Vlogo basiranja je tokrat prevzel Urban Železnik (Challenger), ki je svoje delo opravil odlično. Mist so sicer znova prevzeli s počasnimi in zasanjano-zloveščimi ritmi, ki jim poveljuje prezentni Ninin vokal, ki v mislih vedno popelje nekam na Slivnico ob čarovniški kotel, ko so te sklenile pakt s Hudičem. Močno in prepričljivo! Mist so (pre)hitro prišli do zaključka z naslovno skladbo svojega prvenca, še pred tem pa so navdušili z novim komadom, če se ne motim, naslovljenim z Mountains, ki je presenetil s tem, da je bilo v njem zaznati nekaj vplivov severnoirskih Darkest Era (ki so lani izdali Wither on the Vine, enega najboljših albumov leta).
Večer se je v Orto baru nadaljeval v povsem drugačnih ritmih, s HC/post metal zasedbo Decair, ki jih še nisem uspel slišati v živo in se zato pustil presenetiti. Fantje so v prvi vrsti poskrbeli za izjemno predstavo luči, glasbeno pa so vrnili nekje v devetdeseta, saj so mestoma zveneli blizu takrat popularnemu nu metalu. Fantje odrsko predstavo obvladajo do obisti, saj so prepričali z že omenjenimi lučmi med katerimi monolitno stojita basist in kitarist, za učinkovito pa se je izkazalo tudi povezovanje siceršnje tišine med komadi z različnimi zvočnimi učinki. Decair so v glavnem predstavili material z EP-ja Through Distance, ki je fene žanra najbrž prepričal, mene pa so Decair prepričali predvsem s hitrejšimi, težjimi deli, medtem ko so me refreni in deli odpeti s čistimi vokali pustili precej hladnega. Ali pa je v ušesih še ostal močnejši vtis Mist.
Je pa znova bolj prepričal za nas še zadnji bend v Ortu, ptujski melodični death metalci Ashine, ki jih prav tako kot predhodnike, v živo še nisem uspel slišati. Ashine so drugače stopili že oder, saj so s visoko ravnjo samozavesti in obvladovanjem inštrumentov oder Orta zavzeli kot orkan. Fantje so v dobrih štiridesetih minutah spomnili na svoj prvenec Force of Nature, ki je glede na njihovo odrsko prezenco kar primerno naslovljen. Ashine so tako poskrbeli za kar konkretno premikanje vratov končno nekoliko bolj polnega Orto bara, prepričali pa so predvsem z nekaj zares epsko zvenečimi linijami, zapomnljivimi melodičnimi rifi, globokim kruležem in odlično bobnarsko predstavo. Ashine so brez dvoma opozorili na to, da je treba več pozornosti nameniti tudi vzhodno slovenski metal sceni, predvsem pa prvencu Force of Nature, ki je ob številnih visokokvalitetnih domačih izdajah v zadnjih nekaj letih ostal po krivici spregledan. Naredimo popravni izpit.
Ker imam toaletne potrebščine raje v domačem wc-ju kot pred odrom, smo Gutalax kot glavne nastopajoče v Orto baru spustili in v Gali hali ujeli še zadnje trenutke štajerskih Dethrone the Corrupted katerih nastop je bilo žanrsko in po intenziteti blizu Ashine. Nadaljevanje večera v Gali hali je bilo znova žanrsko povsem drugačno, saj je oder zavzela instrumentalna trojica Auto, ki je Metelkovo zavila v dim progresivnega, psihedeličnega rocka in popeljala v povsem drugačne glasbene sfere. Auto so tako na trenutno povsem po metalsko zažagali, spet drugič pa z dolgimi, psihedeličnimi pasažami in kitarskimi solažami popeljali v rock sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V Auto je bilo tako slišati tako vplive kakšnih Cream kot The Vintage Caravan, kar lepo polna Gala hala pa je zadovoljno migala z glavami in gruvala z nalezljivi ritmi na odru razposajene in živahne trojice. Lepo, da Dirty Skunks z žanrsko raznolikim naborom nastopajočih ponudijo vpogled v drugačne glasbene podobe in predstavljajo tudi bende, ki drugače ostajajo »pod radarjem«.
Veterane domačega thrasha smo videli že mnogokrat in zato se točno ve, kaj od njih pričakovati. In to ni nič več in nič manj od visokooktanskega thrasha, v živo izvedenega na najvišjem nivoju. Dobrega pol leta je že minilo od izida četrtega studijskega albuma Tellurian Rupture in ta se je že dodobra zasidral v ušesa razgrete publike, ki je v Gali hali požirala vsak verz, vsak kitarsko linijo in vsak udarec ritem sekcije. Fantje in punca so ta hip najbrž ena najbolje uigranih zasedb pri nas in po poveljem Bucotovega vokala so znova dokazali, da je vsak nastop Eruption za prste obliznit. Znova je tako ubijala izjemne kitarska dvojica Kamenšek/Lavtar, sploh slednji se je v bend usidral kot čebela delavka v kolektivni um panja, svoje odlično igranje pa nadgradi z zanesljivimi back vokali in stalnim čupanjem in res se vidi, da je fantu igranje v Eruption v veliko veselje. Eruption so tokrat pač še enkrat dokazali, da jim v domačem thrashu ni para in da je njihova pot ves čas usmerjena le navzgor, za kar je dokaz Tellurian Rupture, kot njihova najboljša plošča do sedaj.
Dirty Skunks fest 2023 smo v Gali hali zaključili z atmosferično/eksperimentalno black metal zasedbo Kamra, ki je svoje dosedanje delovanja konec lanskega leta kronala z odlično sprejeti prvencem Cerebral Alchemy. Eno bolj vznemirljivih izdaj lanskega leta. Sobota se je tako zaključila v zloveščih, disonančnih tonih neklasično zvenečega black metala, ki ga poleg kričečega vokala nadgrajujejo pasaže govorjene besede in unikaten čist vokal.
Bržda do sedaj najbolj ambiciozen Dirty Skunks projekt (pa čeprav le s, vsaj povečini, lokalnimi predstavniki) bo ostal v lepem spomnim, čeprav je bil tako za organizatorje, kot tudi za obiskovalce, logistično kar velik zalogaj. A je hkrati velik opomnik bogatosti in raznolikosti slovenske »underground« scene, pomembni del katere so tudi Dirty Skunks. Do naslednjega velike Dirty Skunks projekta, letošnje premierne edicije Tolminatorja!
Fotografije: Nina Grad
