Kraj: Hala Tivoli / Ljubljana
Datum koncerta: 4. februar 2010
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: 15 € , 19 € na dan koncerta

Avtor reportaže: Tine Kolenik
Datum reportaže: 8. februar 2010

»Še pomnite, prijatelji?« izraža namen samega dogodka. Na njem smo namreč slišali vse legende, ki so pisale slovensko pop/rock zgodovino; kantavtorji in skupine so poskušale odigrati izbor svojih najuspešnejših popevk, najsi je šlo za venček (medley) uspešnic ali pa komad, dva, s katerima so se glasbeniki zapisali med nesmrtne.

V nabito polni Hali Tivoli je bilo moč opaziti glasbene ljubitelje vseh starosti: od nostalgičnih predstavnikov starejše generacije, preko ljudi srednjih let, ki so mladost preživeli v naročju jugoslovanskega novega vala, do glasnikov mlajše generacije, ki zavračajo komercialnost novodobne MTV-jevske glasbe in znajo ceniti slovensko kulturo.

V Hali Tivoli je tako okoli 2000 duš čakalo na začetek neponovljivega večera, ki so ga seveda pričakali s prihodom človeka, ki je vse skupaj omogočil - Dragana Buliča. Z uvodnimi besedami je predstavil program, najavil par presenečenj (eno od teh je bil tudi kantavtor Tomaž Pengov, vendar se »Bulstocka« zaradi nenadne bolezni ni mogel udeležiti) ter nazadnje uvod zaključil z napovedjo skupine Bumerang, ki je bila verjetno, kot je bilo rečeno, »najtrša« skupina tistega večera. S tremi skladbami (Grenka želja, Inside Looking Out in Got the Thing on the Move) so dodobra ogreli občinstvo, ko so Bumerangom sledili Stari mački, ki so poleg odigranega Starega meda spremljali tudi skorajda vse kantavtorje. Po vrsti so se namreč po odru zvrstili samostojneži slovenske pop kulture Matija Cerar, Miha Jazbinšek, Lado Leskovar, Eva Sršen, Lidija Kodrič in Metka Štok. Nekateri izmed njih so se pojavili na odru šele po nekaj desetletjih, dokazali pa so, da vsekakor še niso za med staro šaro. Stare mačke so nato zamenjali še eni stari rockerji, ki se jih ne da prezreti - Čudežna polja, ki so najprej presenetili z venčkom uspešnic Beatlov, nato pa »zažgali« Halo še z venčkom najboljših iz svojega repertoarja. Aleksander Mežek je bil naslednji, ki je ogrel naša srca - to mu je uspelo dokončno s svojo zadnjo skladbo, nobeno drugo kot Julijo. Da je Mežek še vedno veliko ime v Sloveniji, ni dalo vedeti le občinstvo, Bulič nam je namreč tudi izdal, da bo Aleksander v kratkem izdal svoj novi album, ki pa ni za poslušalce Murka, če povzamem Dragana. Po tridesetih letih smo videli in slišali ponovno na novo zbrani Ultimat, ki je z Moškim čajem dal moškim formulo za boljše življenje, sledil je novomeščanski band, kdo drug kot Rudolfovo. Edvin Fliser in Rdeči dečki so nas počastili s priredbama Keep on Running in Delilah, sledilo je eno glavnih kantavtorskih imen, ki vztraja še danes - Andrej Šifrer. Z Gorsko rožo in Očetom (med komadom je vključil še različne druge svoje skladbe, seveda v kontekstu, nekakšen venček torej) je verjetno ustregel željam občinstva, saj gre nenazadnje za verjetno njegovi najbolj znani pesmi. Ob naslednjem nastopajočem, Tomažu Domicelju, se nam je na obrazu naslikal nasmešek. »Zafrkantskemu« mojstru kitare, rockerju po duši, se je pridružil bržkone najboljši slovenski bobnar, jazzovska ikona Slovenije, Drago Gajo. Z norim introm nas je Domicelj popeljal v Srečen dan, z Gajom pa sta odigrala Letnik 48, ki seveda ni bil posvečen le pripadnikom tega letnika, ampak vsem prisotnim. Sledil je verjetno vrhunec večera, sicer ne v originalni postavi, Srce z idejnim vodjo Janezem Bončino - Benčem. Manjkajoče člene Srca so dopolnilni člani Septembra ter mlajši glasbeniki. Gvendolina, Vsak dan ob istem šanku, Ta noč je moja in Zlata obala, vse to je bilo moč slišati verjetno zadnjič v živo enega najbolj influenčnih bandov slovenskega prostora. Bor Gostiša blues band je vseboval več mladih kot starih in si s tem še podaljšal staž na naši sceni, navdušenje pa so nadaljevali legendarni Dekameroni, ki seveda niso mogli preko Save šumi. Po nekaj desetletjih je na oder za klaviature sedel Jernej Jung, ki je s prijatelji med drugim odpel tudi Molitev. Po Jungu se je na odru pojavil Jimi Hend ... Pavle Kavec z svojim bandom Oko (ne s postavo s prvenca Raskorak (čeprav je bil Miro Tomassini prisoten, saj je igral z Bumerangom), temveč s triom, ki deluje kot Hendrixov tribute band), za njim pa so sledili še eni rockerji, sicer bolj progresivne sorte - Ave. Primorsko sceno so zastopali Prizma s skladbama Pogumom in Senco, sledilo pa je eno od največjih presenečenj večera - jazz-rock band Predmestje, ki je bil v svojih časih eden največjih v Jugoslaviji. Zaradi pomanjkanja časa so morali pripravljene tri skladbe skrajšati na dve, Ritem življenja ter Oazo. Kot zadnji, vsaj tako smo mislili poslušalci, je nastopila skupina Milana Petroviča, ki je domnevno zaključila z uspešnico banda Kinks, You Really Got Me. Vendar je Dr. B (Dragan Bulič) za zaključek pripravil prav posebno presenečenje - Lado Leskovar je s pomočjo Starih mačkov odpel skladbo Poslednji vlak.

Zaradi »dolge roke pravice« mož v modrem je bilo potrebno koncert skrajšati, vendar se je napovedan štiriurni spektakel vseeno končal v petih urah. Kdor je ta dogodek zamudil, mu je lahko še kako žal, saj se je ta dan pisala zgodovina. In kot je rekel Šifrer, upamo, da bo »Bulstock« postal letna stalnica, morda ne v tem formatu in s takšnim programom, vendar bo karkoli podobnega več kot zadovoljivo.

Fotografije: Peter Hozjan