Kraj: rock bar Downtown / Kranj / Slovenija
Datum koncerta: 11. maj 2009
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 0,00€ (prost vstop)

Avtor reportaže: Aleš Podbrežnik
Datum reportaže: 13. maj 2009

A pojdimo po vrsti. Cel dan je bil blazno deloven! Obvezno služenje velikemu bratu, pa potem dva intervjuja in naposled sprostitveni desant na Kranj. Približno nekaj preko devete ure zvečer, so stopili na oder Škofjeločani Angel's Perfect Dream. Mladci so presenetili. Na prizorišču sem opazoval skupino na odru brez slehernih pričakovanj, a doživel prepričljiv nastop obetavnega kvarteta. Obetavnega v smislu kvalitetne odrske izvedbe in kreacije kompaktnega in zelo kvalitetnega zvoka, ki je predstavil skupino v kateri vsi štirje členi v srcih bijejo za isto glasbeno stvar.

No po ekspresivni plati so Angel's Perfect Dream le toliko zanimivi, kolikor pogrešate skupine kot so npr. Pearl Jam, Stone Temple Pilots ali Alice In Chains. Kar je bilo mogoče razbrati iz nastopa je v bistvu nošnja »grunge« obutve, s katero so omenjene skupine, plus še mnogo drugih, pregazile v začetku devetdesetih planet Zemlja. Zasedba, ki je ravno izdala prvenec »Perfect Dream«, je enourni nastop izkoristila za predstavitev materiala z albuma, k temu pa dodala smelo predrugačeno, pospešeno, togotno »škripavo« različico Oasis hita Wonder Wall. Fantje so zelo dobro izkoristili ponujeno priložnost za predstavitev, med nastopom pa se je tudi prizorišče nekoliko bolj napolnilo, tako da evokacije v duhu oživljanja »grunge« glasbe, nikakor niso šle v prazno. Skupina je že na tem nastopu pokazala odlično uigranost, člani lepo zapolnjujejo (izkoriščajo) razpoložljiv zvočni prostor, predvsem pa je impresioniral visoko rasli poba, z umetniškim nazivom Bertholomeus, ki poseduje odličen diziluzioniran, zadet, obupan in očitajoč vokal, rojen za glasbeno zvrst, ki jo skupina goji.

Game Over (nikakor ne pomešajte z »Gay Mover«, pa čeprav je le fikcija), so danes ekipa izkušenih mačkov. Po tem kar so spravili iz sebe na nosilcu »Eclectric«, je logično zakaj je bilo treba tako dolgo čakati nanj. Glasbena metamorfoza zasedbe, ki jo danes sestavljajo člani Klemen Gasar (kitara), Gregor Rožič (bas kitara), Aleksander Miklič (kitarski sintetizatorji, kitara) in posebni pomočnik za priložnost nastopa v Kranju Blaž Soklič (bobni), je zahtevala pravzaprav malo smrt in ponovno rojstvo, ki jo je spremljal duh popolne glasbene transformacije. Stari kalupi so zgoreli, na taistem pogorišču, pa se je rodila povsem nova glasbena vizija.

Danes se Game Over predstavljajo kot instrumentalna skupina, zapisana v celoti eksperimentu preizkušanja in odstiranja tančic, ki ponujajo razglede na nova glasbena prostranstva. Tako se je zdelo, da je ekipa v Kranju znova izgubila svojo nedolžnost, ko je pričela s svojim koncertom. Uvod je bilo nekakšno »eklektično« divjanje, kjer je skupina ždela na sprogramiranih ritemskih vzorcih, na katere je Miklič nalagal ubrisane »soundscapes-e«, ki jih je disharmonično rešetal Gasar z ogrevanjem na prstni natezalnici svoje kitare. Tudi Rožič je s svojim prefinjenim delom na bas kitari (silno je godil prijetni zven le te), prepričal, da gre za ekipo velikih glasbenih gurmanov in zvočnih perfekcionistov. V prvem delu nastopa, ko je skupina izvajala material še brez bobnarja Sokliča na odru, je zlasti motilo spoznanje, da je Gasarjeva kitara pretiha, zato se ni razločno slišalo rafaljiranja skozi izstreljene plejade ekstremno hitrega igranja kitarskih lestvic. Ko se je na odru pojavil še Blaž, je ta efekt pomenil za slušatelja seveda povsem novo izkustvo. Nastop je tukaj energetsko prerasel na višji nivo. Cel zvok. To je začutil tudi avditorij, ki je prej iz previdne oddaljenosti opazoval odrske »čudake«, po tem pa je bariera med ljudstvom in skupino le nekako popustila.

Game Over so odlični glasbeniki in izvajalci. V to so nas prepričali nedvoumno skozi enourni nastop. Kar potrebuje njihov nastop je nekaj več scenskega »glamourja«, kajti na trenutke dokaj zahtevno sekanje materiala v ponavljajočih vzorcih včasih lahko deluje monotono, čeprav je bilo vseskozi zanimivo opazovati, kako bo skupina reproducirala studijski zvok albuma »Eclectric« na odru. Fuzija mnogih zvočnih palet, v katero se zajeda na eni strani topli zvok bas kitare, na drugi pa razposajeno Gasarjevo kitarsko jammanje, je burilo domišljijo. Kaj, če bi se za njimi pojavil sam Mike Portnoy s svojim bobnarskim setom? Opazka enega izmed mojih kolegov, ki so spremljali skupino med nastopom, se mi je zdela zelo na mestu. Ubila bi dve muhi na en mah. Glasba bi (pogojno lahko) odskočila na še višji eksperimentalni nivo, hkrati pa bi nastop dobil še dimenzijo pravega odrskega šova - torej skupina bi pridobila v smislu spektakularnosti, kadar se pojavi v živo na odrih. No nemara je tole pisanje povsem odvečno, saj je šlo za prvi »porodni« nastop zasedbe po mnogih letih, za katerega smo lahko zelo hvaležni, da se je sploh naposled zgodil. Pravzaprav so nas Game Over v tem oziru kar nekako počastili.

Game Over so veliki posebneži. Posebni so zlasti zaradi dejstva, da je Miklič klaviaturist, ki pa igra klaviature preko kitare, skozi kitarske sintetizatorje. To dela sam izraz skupine na moč poseben. Tako na odru, kot v sami goli glasbeni ekspresiji, ki jo izraža album »Eclectric«. Nastop je tako kot album, le da še intenzivneje, poudaril kontrastno kolebanje med momenti večje vsebnosti ponavljanja nekaterih zvočnih zank, ki so delovale omamno hipnotično in med momenti, kjer se je usul zmetalizirani kitarski riff, ki je sprožil razlog dovolj, da se je kakšna glava v avditoriju tega Kranjskega večera nemara zavrtinčila v slogu letalskega propelerja.

Lahko rečem v grobem, da gre v primeru Game Over za čisti artizem, ki je večplastno dimenzioniran in ne sodi v arzenal poslušanja širših mas, pač pa bo potešil zlasti zahtevnejša ušesa razvajenih glasbenih gurmanov, ki iščete izzivalno, drugačno, pogumno adventivno in vas lahko v tem oziru zadovolji le nenehno raziskovanje, ki mu veleva svobodni duh ekspresije skozi glasbeno umetnost. V končnem seštevku je to pravzaprav največ, kar ti lahko glasbenik ponudi, le da smo na to v tem današnjem času betonske džungle, malce pozabili. Naj zaključim tole reportažo z dejstvom velikega veselja, da so se Game Over prelevili v skupino, ki zasedba posebno mesto v slovenskem glasbenem prostoru, lahko rečemo da po izrazni posebnosti, celo posebno mesto v širšem (svetovnem) merilu. Upajmo le, da bo skupina svojo veljavo potrjevala in utrjevala na čim več nastopih v bodoče, kot tudi z novimi studijskimi izdelki!

fotografije: Robi Lipej

Angel's Perfect Dream

Game Over

Game Over - Klemen Gasar

Game Over - Aleksander Miklič

Game Over - Gregor Rožič

Game Over - Blaž Soklič