Skladbe:
1. Sunrise (intro)
2. Heat
3. Guns in the Holsters
4. Sail Away
5. Racin' with the Spirits
6. Ridin' On
7. Why
8. Emerald
9. Angel Blue
10. Screamin' For You
11. Alexander Graham Bell
12. AphasiA

Trajanje Albuma: 48:34

Glasbeniki:
Alex Falcone - klaviature, vokal
James Christian - vokal
Doogie White - vokal
Luca Gasparini - vokal
Kee Marcello - kitara
Marco Liziero - kitara
Stefano Caucich alias Mr. Rock - kitara
Dave White - kitara
Davide Castagna - kitara
Lorenzo Cucut - kitara
Walter Pod - bobni
Marco Bertetti - bobni
Alessandro Lotta - bas kitara
Stefano Simoni - bas kitara
Mike Tropper - bas kitara
Sandra Brus - violina
James Thompson - saksofon
Produkcija: Alex Falcone
Leto izdaje: 2009
Založba: Rock Royce Records
Distribucija:
Možnost nakupa: http://www.rockroyce.it/

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Ocena:

3.5

Alex Falcone je nadebudni tržaški klaviaturist, ki je v preteklih letih opozoril nase kot član zasedb Heaven's Touch, W.I.N.D, Stargazer in Holy Grail. V zadnjih letih pa je bil najbolj dejaven kot član tržaškega Uriah Heep tribute banda Sweet Lorraine. Alex je že od nekdaj strasten ljubitelj izročila legendarnih melodično in klasično rockovskih zasedb na čelu z Rainbow, Deep Purple, Uriah Heep in Whitesnake, kar je zaznati tudi pri njegovem igranju klaviatur, katero je pod močnim vplivom klaviaturskih veličin kot so denimo Ken Hensley, Jon Lord, Tony Carey in David Rosenthal. Ob tem ne preseneča, da je že dolgo želel ustvariti samostojen album s katerim bi z veliko žlico zajel vse te vplive ter se z njim priklonil omenjenim veličinam.

»AphasiA« je Alexov prvi samostojni album ter obenem ambiciozen melodično rockovski projekt za katerega je dobil navdih pri kultnem projektu Phenomena, kateri je združeval takšna imena kot so John Wetton, Glenn Hughes, Brian May, Cozy Powell, Neil Murray, itd. Tako kot Tom Galley pred njim, vendar v znatno manjšem številu, je tudi Alex k sodelovanju privabil nekaj resnično bleščečih se imen iz mednarodne melodično-trdo rockovske scene. Med njimi izstopata pevca James Christian (House Of Lords) in Doogie White (ex-Rainbow, Yngwie Malmsteen, Praying Mantis, Cornerstone), kitarist Kee Marcello (ex-Europe, K2, Easy Action) ter basist Alessandro Lotta (ex-Rhapsody).

Ob tovrstnih imenih na albumu ne manjka kvalitetnih odmerkov melodičnega trdega rocka, saj so vsi gostje na posamezne kompozicije s seboj prinesli vplive svojih (nekdanjih) skupin. Alex je ves čas izvrsten na svojem širokem spektru klaviatur, pa naj si gre za tradicionalne zvoke hammond orgel, mini mooga, električnega klavirja ali modernejše sintetizatorje. Na albumu kar mrgoli raznih neoklasicističnih solaž izpod Alexovih in Marcellovih prstov. Bogati simfonični aranžmaji albumu zagotavljajo zvočno širino, obenem pa je na posameznih skladbah dovolj prostora za nekatere dodatne inštrumentalne okraske, denimo na violini in saksofonu, da vse skupaj ne izpade preveč premočrtno. Romantična besedila so z redkimi izjemami precej AOR klišejska in govorijo o zlomljenih srcih, večnih hrepenenjih ter nenadnih poletih velikega optimizma, ko protagonist po srčnih bolečinah nenadoma dobi toliko energije, da bi lahko osvojil »ves svet«. Alex je mojster svojega inštrumenta, a kadar začne peti bi bilo bolje, da bi vse vokale prepustil svojim prestižnim gostom, saj je njegovo petje na mestih naravnost nadležno. Na srečo je v vlogi glavnega vokalista skozi večino albuma v manjšini, saj si na boljših skladbah  delita pevsko vlogo gospoda Christian in White.

Album se po krajšem uvodu, kateremu sledi razposajeni »»Heat« ne odpre najbolj obetavno, če izvzamem duhovičenja na mini moogu in kvalitetne spremljevalne vokalne harmonije, saj je Alexov po hair metalsko hreščeče-raskavi vokal precej neprijetna izbira. V nadaljevanju se stvari bolj ali manj popravijo na boljše, čeprav so nekateri eksperimenti precej nepotrebni kot je denimo priredba The Sweet skladbe »Alexdander Graham Bell«. Vrhunce albuma predstavljajo zelo dobre melodično rockovske/AOR stvaritve kot so »Guns in the Holsters« z odličnim Christianovim petjem ter energičnimi neoklasicističnimi vložki na klaviaturah in kitari, spominjanje na Dio era Rainbow z »Racin' With the Spirits«, kjer blesti vselej prepričljivi Doogie White, Heepovski »Ridin' On«, s pompoznimi orkestralnimi aranžmaji ovenčani »Why« ter »Screamin' for You«, ki je priredba Alexove stare skupine Heaven's Touch in na kateri je med drugim zaznati tudi vplive Journey. Zaključni ambientalni inštrumental »Aphasia« pa z mogočnimi orkestralnimi zavesami in presunljivo kitarsko solažo dokaže, da Alex rad občasno prisluhne tudi kakšnim glasbenikom izven njegovega običajnega melodično trdo rockovskega obzorja kot je recimo Mike Oldfield. Ob precejšnjem pomanjkanju izvirnosti albumu nikakor ni mogoče očitati zvočne nerazgibanosti. Tudi produkcija je prilagojena tako, da je velik zvokovni poudarek na zaledju sintetizatorjev, kar je bilo značilno za osemdeseta, ko je večina izmed Alexovih ljubljencev uživala največji komercialni uspeh.

Alex je lahko z doseženim na »AphasiA« zelo zadovoljen, saj se mu je s pomočjo prestižnih mednarodnih gostov posrečilo ustvariti prepričljivo mešanico kvalitetnega melodičnega trdega rocka na kateri ves čas sevajo vplivi večine izmed njegovih priljubljenih glasbenikov. Komur so všeč iste ali podobne skupine ob katerih je odraščal Alex bo užival ob večini skladb, seveda pa ob njih ne bo doživel kakšnega posebnega razodetja. Nekaj manjših stvari glede produkcijske konsistentnosti bi bilo vsekakor še dobro izpiliti, saj se včasih zdi kot, da bi bil razpet med tradicionalnim zvokom sedemdesetih in osemdesetih ter modernejšim pristopom, če se želi kosati z najboljšimi sodobnimi predstavniki melodičnega rocka. Za začetek bi mu toplo priporočil, da se čim bolj ogiblje mikrofona in to rajši popolnoma prepusti gostujočim pevskim profesionalcem. Vsekakor bo zanimivo spremljati ali bo Alexova »AphasiA« v prihodnosti dobila nadaljevanje, saj gre za projekt z velikim potencialom, ki bi lahko obrodil še prepričljivejše rezultate. Pri njegovih nadaljnjih glasbenih nakanah mu želim zvrhan koš sreče.